Hit poletja (2008)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Univerzalne osrednje teme sloven(celj)skega filma so: frustriranost, odnos s starši (posebej z materjo), (nemočno) zoperstavljanje sistemu, instituciji ali družbeni utečenosti, nesproščen seks in golota, socialna problematika. Vse to je mogoče zaslutiti tudi v filmu Metoda Pevca, tako kot Petelinji zajtrk posnetem po knjigi Ferija Lainščka, s katerim si delita tudi večino igralske postave: Primož Bezjak, Vlado Novak, Dario Varga, Bojan Emeršič. Nosilno [sic] vlogo se pak trudi držati pokonci Ula Furlan, spremljajo pa jo še znana imena glasbene in televizijske scene v medijskih vložkih (Sašo Hribar, Katarina Čas, Miha Šalehar), ki sestavljajo mozaik prepričljive umeščenosti zgodbe na trda tla slovenske realnosti.



(Valen)Tina pusti študij, da bi uresničila svojo veliko mladostno željo in se poskusila v profesionalni glasbeni karieri. Pri tem ji pomaga lokalni dripac, lastnik lokalov, "mojster za vse" in menedžer Maksi (Emeršič), ki ji priskrbi prve zveze in resne nastope. Pod svoje odkrilje jo nato vzame glasbeni producent Edi (Varga), ki pa od nje pričakuje še marsikaj bolj osebnega in intimnega. S prvimi uspehi pridejo tudi nesoglasja s fantom iz domačega kraja (Bezjak) in novopečena pevka kmalu pade v neizprosno kolesje industrije showbusinessa, kjer skuša z izkoriščanjem novega obraza in glasu vsakdo iztržiti predvsem čimveč zase.

Dramaturgija je v prvih dveh tretjinah zelo dobra, naracija tekoča in dogajanje zanimivo; nič ni odveč in ničesar premalo, zgodba osvežujoče preskoči cankarjanske detajle in morečo eksploracijo odnosov; resda na račun prepričljivosti in predvsem karakterizacije likov, ki je vnovič slovenskemu filmu primerna, a nas vsaj ne posiljuje s pretenciozno režiserjevo umetniško vizijo. Žal pa se proti koncu (ko se Tina sooča s ceno slave in razmišlja, kako bi se rešila zadolženosti ter malodane sužnjelastniškega odnosa svojega izprijenega producenta) dogajanje upočasni in zamegli, optimistični razplet pa vendarle pusti nekoliko trpek vtis nedorečenosti in številnih odprtih vprašanj.

Režiser, ki je priredil knjižno predlogo, se zanimivo loteva prikaza zakulisja slovenske (nemara tudi širše) glasbene scene in njenih preračunljivih, pokvarjenih, izkoriščevalskih protagonistov. Verjamem, da Lainšček (pa tudi Pevec) to estradno mlakužo do neke mere pozna(ta), pa vendar jo prikazuje(ta) vse preveč infantilno, naivno in poenostavljeno. Rekel bi, da (še) bolj kot spolni apetiti na njej vladajo privoščljivost, vrtičkarstvo, žlehtnoba in pritlehnost — saj se vendar poznamo, kaj?

Hči Miše Molk v glavni vlogi je luštna in simpatična, a kljub vsemu komajda zmore nositi breme lika, okrog katerega se suka vse dogajanje. Še dobro, da jo podpira zanesljiva ekipa prekaljenih igralcev, med katerimi me je prijetno presenetil "Zmago Batina" v dobro karakterizirani vlogi, ki zelo pretanjeno niha med likom oportunističnega, producentu (in zaslužku) lojalnega zajebanta, in nekoga, ki mu je iskreno do tega, da bi pomagal nadarjeni pevki na njeni glasbeni poti. Varga, ki ga kot gledališkega igralca zelo cenim (za vekomaj mi bo ostal v spominu kot Oberon v Rozmanovi priredbi Sna kresne noči), me v karakterni vlogi negativca prepriča približno toliko kot v Petelinjem zajtrku (beri: bolj malo) — morda zato, ker ga imam nenehno pred očmi kot Debevca iz NMK. Vsi drugi, od Cavazze in Novaka do Čušinove in Bezjaka (ki spet ne premore večjega glumaškega razpona od tistega v Naberšnikovem filmu), so postranskega pomena in ne prikažejo česa pretresljivejšega.



Celostno gre kljub vsemu za prisrčen in gledljiv slovenski film, ki sicer ne prinaša hudega presežka performansov ali posebej epske zgodbe, vendar z zaokroženo in mladostno podobo poskrbi za prijetno cineastično izkušnjo, ki po mojem skromnem mnenju prekaša tako opevan Petelinji zajtrk. In še nekaj imata filma skupnega: osrednji glasbeni komad, ki promovira zgodbo. Škoda, da tematsko tokrat nima zveze z njo, a je vendar čudoviti, ganljivi Abel in Kajn v izvedbi kristalno čistega in presunljivo toplega glasu Severe Gjurin (ki je sama zavrnila to vlogo in v playbacku namesto tega posodi glas Uli Furlan) — sicer ena najlepših pesmi enega naših najboljših novodobnih poetov, prekmurskega trubadurja, starega mačka Vlada Kreslina — pravzaprav daleč največji adut Hita poletja.

Ni nama šlo. Bila sva kot Abel in Kajn.
Morda pa na drugem svetu nama bo fajn.