6. jun. 2009

The Truman Show (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Zavarovalniški agent Truman Burbank (Jim Carrey) živi v idiličnem otoškem mestecu Seahaven, je srečno poročen s privlačno, dasiravno nekoliko plehko Meryl (Laura Linney), ter svoj prosti čas preživlja ob pločevinki piva z najboljšim prijateljem iz otroštva Marlonom (Noah Emmerich). Čeprav ima občasno prebliske o tem, da je z njegovim svetom nekaj narobe (What you know you can't explain, but you feel it. You've felt it your entire life, that there's something wrong with the world. You don't know what it is, but it's there, like a splinter in your mind, driving you mad. — ups, napačen film) in po nenavadnem spletu okoliščin že v mladosti izgubi očeta (Brian Delate) ter svojo edino resnično srednješolsko ljubezen Lauren (Natascha McElhone), prav nič ne sluti, da je njegovo življenje največji resničnostni šov na svetu (v največjem studiu, kar so jih kdaj zgradili), ki ga že od njegovega rojstva dalje usmerja skrivnostni režiser Christof (Ed Harris) in ga v živo spremljajo milijoni gledalcev — vse dokler nekega dne zaradi tehničnih težav z neba predenj ne trešči eden od številnih žarometov orjaškega virtualnega sveta huronsko priljubljene oddaje The Truman Show.

We've become bored with watching actors give us phony emotions. We are tired of pyrotechnics and special effects. While the world he inhabits is, in some respects, counterfeit, there's nothing fake about Truman himself. No scripts, no cue cards. It isn't always Shakespeare, but it's genuine. It's a life.



Sloviti avstralski režiser Peter Weir (The Year of Living Dangerously, Witness, Dead Poets Society, Master and Commander: The Far Side of the World) in scenarist Andrew Niccol (Gattaca, Lord of War) sta s komično dramo Trumanov šov ustvarila eno najbolj duhovitih, edinstvenih in izvirnih medijskih satir zadnjih desetletij. V filmu preroško opozarjata na družbeni fenomen poneumljajočih resničnostnih šovov, ki so potem začeli na prelomu tisočletja s pretvezo "pristnosti" loviti bolestno voajersko pozornost gledalcev (in smo jim, jasno, podlegli tudi Slovenci) in obenem kritično kažeta na vseprisotnost medijev, ki segajo v najintimnejše kotičke našega vsakdana. Še bolj kot to pa seveda secirata sodobno konstrukcijo realnosti, ki jo opredeljujejo vsemogočni mediji; slednji potemtakem ne le poročajo o dogodkih, marveč z vdorom v zavest (in dnevno sobo) posameznika določajo, kar je resnično in kaj ne. Še več, kot bogovi na nebu s 5000 kamerami orwellovsko bdijo nad našim obstojem, nas obdajajo z varno utopijo srečnega življenja, zato da bi bili zadovoljni in se ne bi lotevali družbeno prevratniških, nekonvencionalnih, nekonformističnih ali, bognedaj, celo spontanih dejanj. Le kam bi prišli, če bi vsakdo nenadzorovano počel, kar bi želel, ne da bi ga pri tem vodila skrbna roka državnih, političnih ali/in verskih (Christof — "Christ-off", "ne-Kristus") institucij, katerih podaljšana roka so mediji?

Somebody help me, I'm being spontaneous!

V optimističnem razpletu dogodkov k sreči Truman (kljub številnim preprekam in lastnim strahovom) junaško premaga mladostniško iluzijo o varnem zavetju, saj ga žene neomajna želja po spoznanju "gole" in "krute" resnice, ki je večja celo od strahu pred smrtjo. Tako nazadnje metafikcijsko izstopi iz konteksta znanega okolja, ki ga je ustvarilo in ga opredeljuje, ter simbolično odraste, iz fiktivnega lika se preobrazi v resničnega človeka ("True man"). Ali pa nemara s tem pritrdi konceptu hegemonije industrije zabave, ki našo medijsko očaranost ovija v privlačno televizijsko in filmsko vsebino ter nam jo ob neznosnih oglasnih sporočilih in product placementu servira kot sublimacijo neizživetih sanj (ki so jih spodbudili taisti mediji)?

There is no more truth out there than there is in the world I created for you. Same lies. Same deceit. But in my world, you have nothing to fear.



Jim Carrey, komik gumijastih grimas, ki je kot vsi njegovi ameriški kolegi izšel iz sveta stand-up predstav, se je v Trumanovem šovu prvič izkazal v dramski vlogi in je svojo vsestransko igralsko nadarjenost pozneje potrdil še v odlični Formanovi biografski komični drami Man on the Moon (1999) ter v sijajnem Gondryjevem ekscesu Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004), pa še kje. Razen navdušujoče Linneyjeve ga zanesljivo podpira igralska zasedba na čelu s Harrisom, ki prinaša navdihujočo, inteligentno ter pomenljivo parabolo percepcije in predstav slehernika. Film je bil finančno uspešen, pri kritikih dobro sprejet ter deležen številnih kinematografskih priznanj (globus, saturn) in nominacij (oskar).

Good morning, and in case I don't see you: good afternoon, good evening, and good night!

Ni komentarjev:

Objavite komentar