Cast Away (2000)

IMDb | YouTube | Moja ocena: ••••••••••

Celo nekomu, ki mu je sloviti Robinson Crusoe angleškega pisatelja Daniela DeFoeja še vedno najljubša knjiga iz otroštva (pa tudi sicer), vsaj na prvi pogled grozi, da bi se utegnil ob sodobni zgodbi o nesrečniku, ki po letalski nezgodi postane ujetnik odmaknjenega tihomorskega otočka, strahovito dolgočasiti. Pa se v izjemni psihološko-pustolovski drami slavnega ameriškega scenarista, producenta in režiserja Roberta Zemeckisa (trilogija Back to the Future, Death Becomes Her, Contact, What Lies Beneath, Beowulf), ki je po svoji svetovni megauspešnici Forrest Gump (1994) vnovič združil moči z igralskim zvezdnikom Tomom Hanksom, zgodi prav nasprotno. Izkaže se, da Hanks upraviči svoj sloves tako, da večino filma zlahka drži pokonci z nevsiljivo karizmo, dopadljivo (deloma komično in deloma sočutno) prezenco ter nadvse realističnim prikazom s časom obsedenega uslužbenca ekspresne pošte FedEx, s katerim se zlahka poistoveti povprečni slehernik hitečega, z gmotnimi dobrinami preplavljenega in vse preveč površnega sveta.



Skoraj dve uri in pol dolgo, a presunljivo kratkočasno zgodbo sestavljajo štirje samosvoji zaporedni časovni odseki: (a) hektični poslovni vsakdan tipičnega zahodnjaka, ki mu življenje narekuje ura; (b) obupani brodolomec, ki v boju z naravo skuša preživeti z omejenimi sredstvi; (c) utrjeni in neznosno osamljeni "Robinzon", ki skuša v čudaških pogovorih z odbojkarsko žogo "Wilsonom" predvsem ohraniti zdrav razum in golo razsodnost; ter (d) vstajenje od mrtvih in razodetje življenja, ki je v njegovi odsotnosti in mimo njega nepovratno šlo svojo pot.

Zemeckis je v časih vratolomnih hollywoodskih adrenalinskih akcijad, polnih posebnih učinkov in računalniške vizualizacije (ki se ju sicer tudi sam ne odreče popolnoma), veliko tvegal s filmom, ki večino časa in s kar najmanj dialogi prikazuje fizično in psihološko odisejado enega človeka — in tveganje se je izplačalo. Dobili smo edinstven film o srži človekovega bivanja in čutenja, ki prepričljivo presega metaforo o resničnih človeških vrednotah, boju s samim seboj in neupogljivosti duha ter standardno carpe diem pripoved o dragocenosti časa — pač pa prinaša univerzalno, navdihujočo parabolo o lastnosti, ki nas (razen nagona po samoohranitvi) dela najbolj humane: neuklonljivem upanju in trmastem iskanju smisla.



Film po zgodbi Williama Broylesa, v katerem Hanksov performans po mojem mestoma presega tistega v Forrestu Gumpu (in še kje), in ki razen dovršene dramaturgije in nevpadljive glasbene podlage mojstra Alana Silvestrija premore sijajno fotografijo in dramatično vizualizacijo, je bil deležen nominacij za oskarja in bafto, prejel pa je zlati globus za glavno moško vlogo in nekatere druge filmske nagrade.

We both had done the math. Kelly added it all up and... knew she had to let me go. I added it up, and knew that I had... lost her. 'cos I was never gonna get off that island. I was gonna die there, totally alone. I was gonna get sick, or get injured or something. The only choice I had, the only thing I could control was when, and how, and where it was going to happen. So... I made a rope and I went up to the summit, to hang myself. I had to test it, you know? Of course. You know me. And the weight of the log, snapped the limb of the tree, so I-I - , I couldn't even kill myself the way I wanted to. I had power over *nothing*. And that's when this feeling came over me like a warm blanket. I knew, somehow, that I had to stay alive. Somehow. I had to keep breathing. Even though there was no reason to hope. And all my logic said that I would never see this place again. So that's what I did. I stayed alive. I kept breathing. And one day my logic was proven all wrong because the tide came in, and gave me a sail. And now, here I am. I'm back. In Memphis, talking to you. I have ice in my glass... And I've lost her all over again. I'm so sad that I don't have Kelly. But I'm so grateful that she was with me on that island. And I know what I have to do now. I gotta keep breathing. Because tomorrow the sun will rise. Who knows what the tide could bring?