23. jul. 2009

Qurc, pa sequel

Kar je zanesljivo in preverjeno, že ni je slabo

Živimo v času instantnih vrednot, plehkih vtisov, površne populistične retorike in neizvirnih kopij stokrat videnega, docela prežvečenega, povsem izrabljenega in do obisti predelanega. Morda so mi zato bolj pri srcu filmi (ali pa recimo glasba) iz nekih malce bolj oddaljenih časov, ko je bila zabavna industrija (vsaj na videz) še pristna, originalna, avtentična ter polna presenečenj in dobrih idej. Ob nadavnem branju prispevkov na blogih svojih cineastičnih kolegov o že četrti inštalaciji terminatorske franšize — ki je zgolj zadnja novost v neskončnem nizu nadaljevanj pokončno umirajočih, boksarskih, klavskih, pretepaških, streljaških in dirkaških filmskih franšiz — sem pomislil na to, kako sovražim sequele.



V mislih imam seveda predvsem akcijski žanr, kjer se je sindrom vedno vnovičnih nadaljevanj najbolj uveljavil in do neznosnosti izpopolnil. Resda že dolgo ne gojim več iluzije, da bi bila (zahodnjaška) kinematografija količkaj več kot še ena zaslužkarska storitvena panoga, ki zadovoljuje potrebe butastih najstnikov po tem, da se v kinodvorani obmetavajo s pokovko in po mobilcu razlagajo sošolki, kako zelo jim film sede — a težava je v tem, da se obča ponudba zavoljo tega nikakor ne diverzificira in trudi zajeti najširše ciljne skupnosti, marveč neumorno goni v isto gnilo smer, kuje že dolgo mlačno železo dobička in molze že davno izžeto blagajniško kravo do onemoglosti. Tako zelo, da smo sčasoma jeli pozabljati, za kaj v resnici gre; oblika je nadomestila vsebino.

Ampak nočem zaiti predaleč. S filmskimi sequeli (pustimo zaenkrat ob strani prequele, interquele, midquele, paralele in kar je še derivatnega) torej ne mislim tistih slikosukov, ki so že od začetka konceptualno in produkcijsko nastali kot en film v več delih (Gospodar prstanov, Kill Bill), ali denimo epskih sag, katerih zgodba je preveč kompleksna, da bi jih bilo mogoče povedati v enem filmu (Vojna zvezd, Boter), temveč predvsem (uradna) nadaljevanja novejšega datuma, katerih edini smoter in vzrok obstoja je finančni uspeh prvega (oz. prejšnjega) dela. Pa se spet ne slepim s tem, da zaslužek ni najpomembnejši (če že ne edini) motiv vse kinematografske in zabavne industrije; temveč robantim nad dejstvom, da je film v prvi vrsti vendarle pripovedno sredstvo, prinašanje zgodbe, prikazovanje sanj in burjenje čustev.



Kar torej najbolj zamerim sequelom, sta seveda neoriginalnost in vulgarni oportunizem. Izvirnost (drugačnost, provokativnost, kompleksnost, drznost) kot najpomembnejši dejavnik umetniške ustvarjalnosti je vrlina, ki jo pri filmih najbolj(e) (o)cenim. Če vzameš iste like, enake relacije med njimi in malone identično dramaturško okolje, ter jih zgolj vržeš v novo epizodo, kakor bi šlo za televizijsko nadaljevanko — seveda vsakokrat še bolj bogato okrašeno z vizualnimi poslasticami in duhovito, neizprosno akcijo (kar je recimo storil Cameron z drugim delom Terminatorja in Aliena) — v čem je potem tvoja kreativna zasluga in cineastični prispevek? Razen tega, da si poskrbel za nezahtevno zabavo, zabitje dveh uric časa — z drugimi besedami, komercialno nategnil naivneže, ki jim je bil všeč prejšnji del umotvora?

Ah, ta neznosna lahkost potrošništva. Zatorej je jasno, da ga med tovrstnimi artefakti ni nadaljevanja, ki bi (v mojih očeh) dosegalo ali celo presegalo izvirnik. Ne, drugi Terminator mi nikakor ni ljubši od prvega, drugi Alien takisto ne, in enako velja za vse druge (akcijske) filmske franšize. Sem pač idealističen in sentimentalen tip, ki ne naseda puhlim trendovskim produktom popkulture, ki so okrog votli, v sredini jih pa nič ni.

5 komentarjev:

  1. Seveda se z napisanim strinjam in gojim enak odpor, ti teh bedarij vsaj ne pogledaš, mene pa firbec tako matra, da si pač moram ogledati kakšno banalnost mi želijo prodati hitri in drzni 4...

    OdgovoriIzbriši
  2. Oh, po moje pa terminator ni ravno najboljši primer - liki so pravzaprav drugi in postavljeni v drugo okolje in film v resnici sploh ne potrebuje prvega dela. Sicer se pa strinjam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Wega, ne morem se strinjati. Terminator2 je NAJBOLJŠI primer tega, o čemer pišem. Kaj je v njem originalnega? Glasba? Iz prvega dela. Časovni paradoks in potovanje skozi dimenzije? Prvi del. Sarah in (nerojeni) John Connor? Prvi del. Švarci? Prvi del, le da je v drugem kao "dobri" terminator. Patetično. Razen tega je celotna zasnova in univerzum podan že v prvem delu. Kdor prvega dela ne pozna, mu v drugem absolutno ni nič jasno, saj se celo ves čas referira na prvi del. In konec? V prvem delu fantastičen, kot slutnja temne prihodnosti. "There's a storm coming," reče Mehičan Sari. "Yeah, I know," mu odvrne, češ, pred nami je zajebana prihodnost. In drugi del? Tista patetična jokavost, ko se Švarci kao žrtvuje. Še najbolj pomenljivo sporočilo, "If the machines can apreciate life, maybe we can too," je pobrano iz Blade Runnerja. Drugi del ne prinaša popolnoma ničesar razen posebnih učinkov (morphing), ki smo jih pred tem videli že v Jacksonovem videu Black or White, in nezahtevne brezmožganske popcorn akcijade s siloma improviziranimi smešnicami.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz se pa ne strinjam. Je že res, da smo časovni paradoks v popolnosti videli že v prvem delu in da so vse osebe iste. Ampak le-te so drugačne. Johna v prvem delu pravzaprav sploh še ni bilo, Sarah je bila v prvem delu nemočna najstnica, ki je sicer dokaj dozorela že proti koncu filma, v dvojki pa se spremeni v popolno bojevnico. Še posebna razlika pa se pojavi pri Schwarzeneggerju. Švarci v enici vzbuja strah in grozo, sploh ker do prizora v diskoteki sploh ne veš, da je robot ampak samo opazuješ njegovo surovo moč in neusmiljenost. Ok, danes je itak že v podzavesti vsakega ljubitelja filma zasidrano dejstvo, da je on robot. Ampak, če gledaš kako je film posnet (si predstavljaš, da ga gledaš prvič) vidiš, da je vse kar veš, da sta se v LA-ju pojavila dva gola moška in da iščeta Sarah Connor. Prvo ubije Švarci, kdo je ubil drugo ne pokaže, pokaže samo poročila, da je umorjena, torej jo je lahko tudi Reese. Šele pri prizoru v Tech-Noirju se izkaže, zakaj se pravzaprav gre, kdo je Švarci in kdo je Reese. In tudi dvojka se začne tako. Do trgovskega centra ne veš kdo je kdo in da je Švarci dober. Od takrat naprej pa popolnoma spremeni pojavo pri gledalcih. Le-ti začnejo zanj "navijati" saj je proti T-1000 patetično zastarel in ga premaguje samo zaradi iznajdljivosti in predanosti svoji nalogi. Zato je tudi konec, kjer se potopi v tekoče železo vrhunski. Zakaj? Ker se gledalec po uničenju T-1000 ohladi in si misli, to je to, zmagal smo, v naslednjem trenutku pa Švarci reče, da se mora uničiti tudi sam in s tem gledalca vrže nazaj pokonci. V dvojki v bistvu T-1000 s svojo neusmiljeno pojavo in sistematičnostjo nadomesti Arnolda iz prvega dela. Sam osebno tudi nimam nič proti referenca na prvi del, mislim celo, da brez njih film sploh ne bi bil tako dober. Da ne omenjam tega, da se film ni niti malo postaral in se lahko postavi vštric vsakemu novemu kao blockbusterju. Vključno z glasbo, ki je resda samo upgrade glasbe iz enice ampak še danes zveni sveže. Kar za prvi film ne bi mogel trditi, čeprav priznam, da je bil za tisti čas bolj šokanten in je na splošno gledano verjetno boljši film.

    Že samo trailer je vrhunski. Kako te do konca pusti na trnih in v pričakovanju ali je to to.

    http://www.youtube.com/watch?v=us3ggae8-Ec

    Moja ocena filma, 10/10.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kot sem napisal v sestavku o T2 -- vsekakor gre za zelo dobro nadaljevanje, verjetno enega boljših akcjskih sequelov nasploh, ampak če govorimo o izvirnosti, je še vedno le nadaljevanje: evolucija in ne revolucija. Formulaični blockbuster, ki sporočilno po mojem ni prekosil predhodnika. Je pa filmografsko in vizualno pomenil veliko prelomnico in prinaša izjemno zabavno, bogato filmsko izkušnjo. Hvala za argumentirano mnenje, ga spoštujem.

    OdgovoriIzbriši