30. jul. 2009

Universal Soldier (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○



O svoji (milo rečeno) netoleranci do cenenih pretepačin, v katerih leteče brce in kvazikaratejske klofute deli smešni igralski katatonik Š'en-hlod Vam-dam, sem že pisal; kakor tudi o ameriškem scenaristu, producentu in režiserju nemškega rodu Rolandu Emmerichu, ki slovi po tem, da še tako obetavno vsebinsko premiso zavije v plehek cineastični paket instante zabave ter ga povečini najstniškemu občinstvu servira z mastno pokovko, šitburgerjem in postano kokakolo. To je storil z vesoljsko paralelščino Stargate (1994), s humorno nezemeljsko invazijščino Independence Day (1996), z infantilno pošastščino Godzilla (1998) in do neke mere ledeno katastrofščino The Day After Tomorrow (2004) ter s številnimi drugimi umotvori. In četudi mestoma kaže šibke težnje, da bi postregel s satiričnim prikazom ali vsaj z globlje moralnim naukom o človeški naravi, mu navadno uspe zgolj puhla spektakularnost, polna obrabljenih klišejev in enodimenzionalnih likov.



Nič drugače ni bilo z njegovim Univerzalnim vojakom, kljub vsemu (paradoksalno) med bolj gledljivimi filmi mišičnjaka iz Bruslja, s katerim si je Emmerich utrl pot med velike hollywoodske akcijade. Ob bok kokainskemu aerobičarju je postavil nabildanega švedskega manekena Dolpha Lundgrena, ki mu je po četrtem delu Rockyja (1985) in nekaterih adrenalinskih streljačinah (Red Scorpion, The Punisher) bolj ali manj že hirala igralska kariera.
In Dolph ter Jean Claude sta bila leta 1992 na vrhu sveta. V zares dobrem filmu. V izvirni inačici Terminatorja, Popolnega spomina in Robocopa. Ali če hočete, tudi filma Cyborg, ki ga je Jean Claude posnel tri leta prej. Jasno, nista se marala. Bila sta smrtna sovražnika. [...] Seksi pretepanje ob katerem so njune oboževalke doživele orgazem. Prav imate, bejbam ob takih tipih ne pride, ko se slečejo, marveč ko sem pretepajo. Za to so narejeni. V tem so najboljši. —Iztok

Kot rečeno: zasnova scenarija Richarda Rothsteina, Christopherja Leitcha in Deana Devlina (kljub izvitosti iz trte) ni tako napačna in bi ob ustrezni dramaturgiji, prepričljivih glumaških nastopih in drugih režijskih prijemih utegnila prinesti pomenljivo kiberpankovsko parabolo o umetnem podaljševanju življenja ter neomajnosti pristnih človeških spominov in čustev. Žal pa ob večinoma neposrečenih dovtipih obeh glumaških hlodov (pri čemer je tisti švedski vsaj sarkastično zabaven) izzveni v površno in po videzu ceneno pretepaško sci-fi akcijado, v kateri izstopa kvečjemu njena glavna ženska protagonistka, ki edina uspe prikazati zabaven, zanimiv in prepričljiv lik. Čedno Ally Walker ♥ smo pred časom lahko občudovali tudi v forenzično-detektivski seriji Privid zločina (Profiler) v vlogi posebne agentke dr. Samanthe Waters.

Film je zaživel predvsem na videotržišču, a je s proračunom 23 milijonov dolarjev po vsem svetu tudi v blagajne kinodvoran prinesel skoraj petkratno vsoto; in kar je še bolj žalostno, franšiza je doživela celo nadaljevanje Universal Soldier: The Return (1999) in dva televizijska derivata, Universal Soldier II: Brothers in Arms (1998) ter Universal Soldier III: Unfinished Business (1998), s prvotnima mišičnjakoma pa se nam (izpod taktirke režiserja Johna Hyamsa) obeta še ena reciklaža Universal Soldier: Regeneration (2009).

4 komentarji:

  1. Hja, Emmerichu je lahko v fantastični izmojstrenosti skrpucanja zgodb konkurenca edinole Michael Bay. So pa njegovi filmi zame že prerasli v svoje sorte zabavo, že komaj čakam apokaliptični 2012. Uf!

    OdgovoriIzbriši
  2. eden od filmov mojega otroštva hehe :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Da se razumemo: saj tudi meni je Žan Hlod po svoje zabaven in tudi emmerichovu umotvori niso tako zelo napačni, kakšna huda filmska kvaliteta pa to vsekakor ni.

    OdgovoriIzbriši
  4. van damme,lundgren,stallone,swarzenegger...ti igralci so temelji holivooda.zakaj so bile kinodvorane nabite gledalcev ob njihovih filmih?sedaj samo kinodvorane napolnijo filmi z proračuni,ki presegajo od 100do 200 mil.dolarjev in kjer skoraj celi film gledamo spec.efekte in kjer v eni uri in pol vidiš igrati igralca pet in štirideset minut.ti igralci iz osemdesetih,devedesetih so znali igrati in še sedaj odlično igrajo ampak sedaj bolj narod ceni spec.efekte kot igro. L.p

    OdgovoriIzbriši