27. avg. 2009

Dead Silence (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

In the 6th Century B.C. it was believed that the spirits of the dead would speak through the stomach region of the living.

Prvobitni in nerazumni strah pred (ne)živimi lutkami ni kakšna posebna novost med filmskimi (ali literarnimi) motivi. Že na samem začetku sodobne filmografije je črno-beli The Great Gabbo (1929) s slavnim Erichom von Stroheimom v glavni vlogi raziskoval nedoumljivi lik s svojim lesenim rekvizitom obsedenega ventrilokvista (iz lat. venter, "trebuh"; ter loqui, "govoriti"); psihološko strašljivo tematiko ubijalskih igrač je hvaležno pograbila industrija filmskih grozljivk in sproducirala nekatere nesmrtne klasike kot Dead of Night (1945) ter Devil Doll (1964), pozneje pa ob epizodnih TV zgodbah kot Trilogy of Terror (1975) ter kultni alegorični groteski Dolls (1987) slavnega Stuarta Gordona (Re-Animator, From Beyond) pravcate lutkovne B-movie franšize, denimo tisto o zlobnem Chuckyju, ki se je začela s filmom Child's Play (1988), ali za spoznanje poznejša serija PuppetMaster (1989). Leseni ali plastični izložbeni manikini so bili aktualni še v nizkoproračunskih umotvorih kot Lisa e il diavolo (1974) ter Tourist Trap (1979) in drugih, konec osemdesetih let pa je ta motiv — potem ko ga je v (knjižnih in filmskih) zgodbah kot sloviti Kingov It (1990) za nekaj časa zamenjal srhljivi freudovski lik morilskega klovna — počasi utonil v pozabo; dokler ga nista v novem tisočletju dokaj spodobno obudila avtorja franšize Saw (2004) in poznejše maščevalščine Death Sentence (2007) s Kevinom Baconom, scenarist Leigh Whannell in režiser (kitajskega rodu) James Wan.



Njun Dead Silence je predvsem osvežujoč poklon stare šole zgoraj omenjenim predstavnikom tovrstnih žanrskih motivov in k sreči občinstva ne posiljuje s kakšno bedasto pretenciozno "izvirnostjo" (ki to ni). Namesto tega stavi na groteskno disturbing vizualizacijo, hipnotično zlovešče vzdušje, bizarno temačnost in učinek -BU!- ter igra na struno gledalčevega praznoverja, dovzetnosti za neotipljivo grozo in seveda arhetipskega otroškega strahu pred oživljenimi lesenimi nadomestki človeških bitij. (Zlasti pa njihovimi srh zbujajočimi, nemrtvimi maščevalnimi lastnicami.)

Žal se mu vseeno ne uspe povsem izogniti prežvečenim klišejem, like razvije nezadostno in postreže s sila premočrtno ter boleče predvidljivo dramaturgijo. Kljub nekaterim presenetljivo posrečenim trenutkom, dobri zvočni in glasbeni podlagi ter zvezdniški glumaški zasedbi (Donnie Wahlberg, Michael Fairman, Bob Gunton) ob mlačno stereotipnem končnem razpletu nazadnje pusti zgolj vtis o tem, da je ostal razmeroma dober potencial zgodbe o skrivnostni ventrilokvistki Mary Shaw (povečini) neizkoriščen.

Beware the stare of Mary Shaw. She had no children, only dolls.
And if you see her in your dream, do not ever, ever scream.


Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Temu navkljub pa bi bil kot privrženec tovrstne kinematografije prdljiv cineastični snob, ako ne bi filma (vsaj kot omembe vredno referenco) priporočil bolj strastnim ljubiteljem žanra. (Med katere prištevam tudi sebe.) Če si tiste sorte strašljivec, ki mu je denimo Verbinskega Krog (2002) ježil kožo, se ti bodo tudi tokrat lasje postavljali pokonci.

Remember: whatever happens, don't scream.

1 komentar:

  1. Filma poprej nisem poznal, a me dobro spisana recenzija navkljub slabi oceni prepriča, da si ga čimprej ogledam.

    OdgovoriIzbriši