5. avg. 2009

Feast (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Ustvarjalni trio, med drugim zaslužen za ljubezensko-socialno dramo Good Will Hunting (1997) režiserja Gusa Van Santa — namreč igralca Ben Affleck in Matt Damon ter producent Chris Moore — se je domislil filmskega natečaja Project Greenlight, namenjenega obetavnim amaterskim filmskim ustvarjalcem. V treh sezonah predvajanja izbranih filmov na plačljivih kanalih HBO in Bravo so tako debitirali mladi nadebudni režiserji s svojimi avtorskimi izdelki, kamor so slovita imena projekta celo pritegnila nekatere slavne glumače kot Aidan Quinn, Kevin Pollak, Brian Dennehy, Kathleen Quinlan in druge. Izbrani umotvor v tretji sezoni je komična (parodična) grozljivka Feast newyorškega režiserja Johna Gulagerja, ki je med privrženci morbidnega humorja iz žanra horror grotesk tipa Raimijev Evil Dead (1981) ali Jacksonov Braindead (1992) — kakor je očitno v nekaterih sočnih forumskih odzivih — požel nemalo navdušenja.

Kako učinkovito posmehovanje klišejem in stereotipnim karakterjem z vrhunskim humorjem, ob tem pa še srhljivosti ne zgubi. Ocena na IMDb je samo dokaz, da folk filma kot takšnega ni razumel. —YaNeY, mn3njalnik

Feast je fucking tr00 shit, po krivici popolnoma prezrt TOP grindcore B-horror. Pelje scat Planet Terror po celi črti IMO.
—Galko, mn3njalnik


Drži, film se posmehuje vsem mogočim filmskim stereotipom in se skuša s kvazitarantinovskimi dialogi v slogu westernov pokloniti nekaterim predstavnicam alegoričnega eksploitacijskega žanra s pošastnimi zobatci — denimo novodobni grozljivščini Jeepers Creepers (2001), ki se po drugi strani že poklanja legendam tovrstnega tipa iz 80. let kot Gremlins (1984) ter zlasti nizkoproračuncem kot Ghoulies (1985), Critters (1986), Troll (1986), Pumpkinhead (1988), Tremors (1990) in številnim starejšim. Zaradi nenavadno pozitivnega sprejema je leto pozneje našel pot tudi na velika platna in DVD izdajo, režiser pa je ob podpori studiev brž izkoristil vroče železo in hype med ljubitelji žanra za še dve televizijski nadaljevanji, Feast II: Sloppy Seconds (2008) in Feast 3: The Happy Finish (2009).

Tudi če prizanesljivo in do fenov razumevajoče pustimo ob strani v nebo vpijočo nizkoproračunskost, smešno slabe glumače, premočrtno in klišejsko dramaturgijo ter skrpucalast scenarij, ne moremo mimo resnično zgrešene vizualizacije in obupne kamere, kjer režiser očitno stavi na učinek, ki naj bi ga v večji meri dosegel s tem, da pokaže manj — a pri tem pogrne na celi črti, saj je scenografija izpod že tako nekakovostne HD digitalne kamere temačna kot le kaj, sila kratki kadri so hitri in sunkoviti, montaža je boleče amaterska in v vseh najbolj ključnih prizorih je skorajda nemogoče videti, kaj se sploh dogaja.



Naj povem le, da se vsa zgodba odvije v zakotni podeželski krčmi, kamor se pred neznanimi, popadljivimi, ubijalskimi bitji zateče živopisana druščina vseh mogočih likov. Sledi, kakopak, pričakovano splatter klanje in gore fest odštevanja življenj na načine, ki skušajo biti karseda nepredvidljivi ter sarkastično zabavni v svojem porogljivem stilu, a jih — roko na srce — ni mogoče šteti za kakorkoli izvirne, zanimive ali duhovite. Dogajanje spremlja (obvezna) udarna rockovska podlaga, ki je pri vsem skupaj še najbolj posrečena. Zato ga težko priporočim komurkoli razen tistim najbolj hardcore ljubiteljem zgoraj omenjene kinematografije, pa še to zgolj na malih zaslonih. Sam take filme cenim predvsem zato, da znam potem ceniti tiste dobre.
Skulirana in zelo krvava grozljivka, kjer skupino gostov v zanikrni gostilni napadejo krvoločne pošasti. Osmi potnik na spidu, [...] gore razkosanega mesa, litri krvi in štiri lačne pošasti, ki hočejo na vsak način požreti prav vse ljudi v gostilni. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar