13. avg. 2009

Legally Blonde (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Če nič drugega, je tole nesporno: Blondinka s Harvarda, celovečerni prvenec režiserja Roberta Luketića, potomca hrvaških priseljencev v Avstraliji, je pomenil prvo večjo stopnico v igralski karieri poldrugi meter visoke lolite Reese Witherspoon; dasiravno se je komaj petnajstletna že prej pojavila v poslednjem filmu režijskega veterana Roberta Mulligana The Man in the Moon (1991) in glasno opozorila nase še v psihološkem trilerju Fear (1996), komični drami Pleasantville (1998), romanci Cruel Intentions (1999) in srhljivki American Psycho (2000) — dokler ji ni po razmeroma dobro sprejetih romantičnih komedijah The Importance of Being Earnest (2002) in Sweet Home Alabama (2002) vloga June Carter v glasbeni biografski drami Walk the Line (2005) prinesla tri največja cineastična odličja: bafto, globus in oskarja za glavno žensko vlogo.



Kaj bi ovinkaril, Reese (mi) je neznansko simpatična. Celo nekdo, ki mu tovrstne peresno lahke (da ne rečem butaste) komedije niso ravno med petimi (ali tridesetimi) najbolj priljubljenimi filmskimi žanri, lik cvileče in hihitajoče se blondinke pa ne baš svetel zgled glumaške odličnosti, mora odkrito priznati, da je tako angažirana osrednja vloga, ki skoraj v celoti nosi breme celotne zgodbe in se pojavi v skoraj vsakem prizoru filma, zajeten zalogaj za nadebudno mlado igralko. Reese se odreže več kot spodobno; z nevsiljivo karizmo, všečno pojavnostjo in zabavno izraznostjo je pravzaprav eden redkih razlogov za ogled komedije, za katero si težko predstavljam, da je namenjena komurkoli drugemu kot prav tistim, ki se jim posmehuje (torej najstniškemu ženskemu občinstvu). Jasno, da gre za lahkotno burko, ki se roga predsodkom o plehkosti in topoglavosti svetlolase, z lepoto in modnim bliščem obremenjene generacije (z drugimi besedami: ameriškim kulturnim vzorcem); a kaj, ko ne zaide globlje od površnega karikiranja stereotipov (in satirično osladnega prikaza elitizma prestižne ameriške univerze, ki niti ni zelo pretiran), poleg tega pa se v drugi polovici, ko ji pomalem že zmanjkuje diha, prelevi še v sentimentalno moralko o samozavesti, poštenju in zaupanju vase.

Elle Woods (priljubljena predsednica dekliškega kluba, neumorno optimistična miss razreda in iznajdljiva modna izvedenka z Bel Aira) se na študij prava na sloviti univerzi Harvard vpiše le zato, da bi vnovič osvojila gumpca iz bogate družine (Matthew Davis), potem ko ji je dal košarico, ker plehka barbika pač ne pritiče ambicijam "prihodnjega senatorja". Ob tem Elle naleti na zgražanje in norčevanje sošolcev, se med opravljanjem študijske prakse zaplete v sodni primer za umor obtožene vrstnice (Ali Larter), sklene iskrena prijateljstva (Luke Wilson, Selma Blair), se sooči s pokvarjenostjo in pohoto profesorjev (Victor Garber) ter ob pomoči nenadejanih univerzitetnih zaveznic (Holland Taylor) nazadnje dozori v spoznanju, kako pomembno se je opreti na lastne zmožnosti, preseči zakoreninjene predsodke in se zoperstaviti utesnjujočim pričakovanjem družbe. No ja, v resnici dokaže zgolj to, da poznavanje trendov vrhunske mode, fiziologije pričesk in značilnosti romantičnih razmerij pride prav celo prostodušni blondinki v vlogi odvetnice.



Film se je (nepričakovano) sprevrgel v huronski hit, že v prvem vikendu predvajanja je povrnil finančni vložek in v blagajne po vsem svetu prinesel skoraj 100 milijonov zelencev; čedni Reese ♥ pa zagotovil trdno mesto v samem vrhu lestvice najbolje plačanih hollywoodskih igralk.

Ah, ja: zaplodil je še nadaljevanje, istoimenski muzikal in še en sequel.

Ni komentarjev:

Objavite komentar