10. avg. 2009

Se7en (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Da se ameriški režiser glasbenih videospotov in televizijskih oglasov David Fincher bolj posveča vizualizaciji kakor dramaturgiji, je dokazal že v svojem prvem celovečercu za velika platna Alien 3 (1992), tretji inštalaciji slovite sci-fi franšize, ki je bila po prvih dveh delih zlasti med ljubitelji žanra razmeroma mlačno sprejeta (a je še vedno boljša od patetičnega četrtega, žal še vedno ne zadnjega dela), pa tudi v svojih poznejših umotvorih. Roko na srce, sčasoma se je tudi v pripovedni plati in drugih cineastičnih aspektih vidno [sic] izboljšal in huronske uspešnice kot The Game (1997), Fight Club (1999), Panic Room (2002), Zodiac (2007) ter The Curious Case of Benjamin Button (2008) ga vsekakor uvrščajo med najvidnejše [sic] in najzanimivejše novodobne filmske ustvarjalce.



On the subway today, a man came up to me to start a conversation. He made small talk, a lonely man talking about the weather and other things. I tried to be pleasant and accommodating, but my head hurt from his banality. I almost didn't notice it had happened, but I suddenly threw up all over him. He was not pleased, and I couldn't stop laughing.

Tako tudi njegov srhljivi detektivski triler Se7en najprej in najmočneje udari s svojo zunanjo podobo: mračnim, bizarno klavstrofobičnim, zlovešče morbidnim in brezupno turobnim vzdušjem, ki prežema ves film skoraj do (drugačnega in izstopajočega) konca. Tak pristop naj bi poudaril alegorični vtis o bibličnih grehih, ki motivirajo grozljivo sistematičnega, nečloveško potrpežljivega, inteligentnega, izmakljivega množičnega morilca, da predrzno izzove varuhe zakona v seriji krvavih umorov, s katerimi v svojem gnusu nad apatičnostjo in nemoralnostjo družbe kaznuje svoje žrtve za sedem svetopisemskih smrtnih grehov (iz slovite Dantejeve Božanske komedije): požrešnost, pohlep, lenoba, pohota, napuh, zavist in jeza. Blaznež, ki se ima za božjega izbranca, je v svoji verski zaslepljenosti in dogmatskem prepričanju o nepomembnosti identitete posameznika za seboj izbrisal vse sledi: od prstnih odtisov (ki si jih odreže z britvico) do imena, ki je neizsledljivo in skrivnostno nedoločljivo celo v uradnih dokumentih ter ga zamenja z generičnim vzdevkom neznancev iz uradnih zaznamkov mrtvašnic: John Doe.



Psihopatu sta v neimenovanem, opresivno temačnem industrijskemu mestu (kjer skoraj ves čas dežuje) za petami detektiva Mills in Somerset. Prvi (Brad Pitt) je nepremišljen, impulziven in nadut mladenič, ki ga na lastno prošnjo premestijo in kot partnerja dodelijo temnopoltemu policijskemu veteranu Somersetu (Morgan Freeman). Ta čudaški, a vestni in metodični preiskovalec, ki raje kot z orožjem v rokah sledi za zločinci išče v mestni knjižnici in s pomočjo špicljev pri posebnih vladnih službah, ima do upokojitve po dolgi in uspešni detektivski karieri le še nekaj dni. Nekompatibilna, a nenavadno dopolnjujoča se pajdaša z logičnim sklepanjem odmotavata krvavo nit sledi in dokazov, ki jih v strahovitem nizu umorov pušča za seboj morilec, in se ne zavedata, da bosta za njegovo končno sodbo morala tudi sama žrtvovati marsikaj.

Innocent? Is that supposed to be funny? An obese man... a disgusting man who could barely stand up; a man who if you saw him on the street, you'd point him out to your friends so that they could join you in mocking him; a man, who if you saw him while you were eating, you wouldn't be able to finish your meal. After him, I picked the lawyer and I know you both must have been secretly thanking me for that one. This is a man who dedicated his life to making money by lying with every breath that he could muster to keeping murderers and rapists on the streets!



Vzdušni triler predstavlja (predvsem slogovno) sintezo dotedanjih filmskih zgodb o izprijenih množičnih morilcih, dasiravno v ničemer ne prekaša štiri leta prej posnete kultne Demmove srhljivke Ko jagenjčki obmolknejo (1991); zlasti ne po glumaškem nastopu, saj ima denimo Pitt obilo boljših vlog in likov (tudi v Fincherjevem Klubu golih pesti, posnetem po knjigi slovitega Chucka Palahniuka), sicer všečna igralka Gwyneth Paltrow (Sliding Doors, Shakespeare in Love, The Royal Tenenbaums, Iron Man) je povečini neizkoriščena in tudi odlični oskarjevec Kevin Spacey (Glengarry Glen Ross, The Usual Suspects, L. A. Confidential, American Beauty) je sicer standardno prepričljiv, a spet ne tako vrhunski kot drugod. (Zanimivost: v najavni špici se njegovo ime sploh ne pojavi.)

Kljub manjšim nedoslednostim ter ne dovolj katarzičnemu in premalo dodelanemu koncu film po scenariju Andrewa Kevina Walkerja prinaša nadpovprečno inteligentno zgodbo (čeravno ne tako zamotano in polno preobratov kot Osumljenih pet s Spaceyjem) ter pronicljivo sporočilo o dvomljivi etiki zahodnjaške kapitalistične družbene paradigme in je služil kot vizualna (direktor fotografije Darius Khondji) in konceptualna oporna točka za številne podobne žanrske produkte odtlej (npr. franšiza Saw, Schumacherjev 8MM in drugi). Prislužil si je nominacije za oskarja, bafto, nagrado MTV in številna druga filmska odličja ter prinesel razmeroma velik dobiček v blagajne kinodvoran po vsem svetu, režiserju pa prvo od pozneje še večkrat upravičenih kinematografskih priznanj.

Oskarjevec Morgan Freeman (Street Smart, Driving Miss Daisy, Glory, Unforgiven, The Shawshank Redemption, Million Dollar Baby, Batman Begins, The Bucket List) je podoben lik premetenega in sistematičnega preiskovalca, ki si prizadeva najti psihopatskega zločinca, potem upodobil še v vlogi dr. Alexa Crossa (po seriji romanov Jamesa Pattersona) v filmih Kiss the Girls (1997) ter Along Came a Spider (2001).

2 komentarja:

  1. Meni je naslovni grozno ljub, predvsem zaradi hude intrigantnosti in suspenza, a se moram strinjati tudi z nekaterimi tvojimi pripombami.

    Kar zadeva Osmega potnika, pa te moram razočarati.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ojej. Sicer me režiser pri tem nemalo tolaži, a se vseeno bojim, da prvega dela nikakor ne bo dosegel -- zlasti, ker se je od tedaj prav vulgarno predal mainstreamu.

    OdgovoriIzbriši