31. avg. 2009

Terminator 2: Judgment Day (1991)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Three billion human lives ended on August 29th, 1997. The survivors of the nuclear fire called the war Judgment Day. They lived only to face a new nightmare: the war against the machines. The computer which controlled the machines, Skynet, sent two Terminators back through time. Their mission: to destroy the leader of the human resistance, John Connor, my son.



Naj začnem spodbudno: film je prejel štiri oskarje (posebni učinki, zvočna montaža, zvočna podlaga, maska), pet saturnov, dve bafti, nagrado MTV in bradburyja ter številne nominacije in druga priznanja. Bil je huronsko uspešen v blagajnah kinodvoran doma in po svetu in je s prihodkom 200 milijonov zelencev samo v ZDA že dolgo trdno na prvem mestu lestvice najbolj zaslužkarskih sequelov kakšnega filma vseh časov (po razmerju med prihodki izvirnika in profitabilnostjo njegovega nadaljevanja).

Vsakdo, ki se sprašuje o vsebinski vrednosti nadaljevanja najslovitejše sci-fi franšize z Ah-noldom, bi si moral po mojem trdnem prepričanju zastaviti NAGRADNO VPRAŠANJE: kaj ostane drugemu delu zgodbe, če odšteješ vse tiste prvine, ki jih je tako izvirno vpeljal (že) kultni prvi Terminator (1984) — torej fantastično ZF premiso o časovnem paradoksu, s katerim naj bi spremenil (alternativno) prihodnost tako, da v preteklosti ubiješ mater še nerojenega otroka; sijajno paranoično tech-noir vzdušje moreče neizbežnosti, podprto s slovito udarno glasbeno podlago; lik neomajnega ubijalskega kiborga iz živečega tkiva čez neuničljivi kovinski skelet; zlasti pa pronicljiv kiberpankovski motiv prevlade človečnosti nad mehanizirano, robotsko tiranijo umetne inteligence "krasnega novega sveta" bližnje prihodnosti?

Možni odgovori na (sicer retorično) vprašanje:
A. bolj malo     B. ne veliko     C. ugn gaga blbaaa     D. ha?


Da ne bom izpadel brljav in nadut cineastični snob, ki mu (s pomočjo modre tablete) prihaja zgolj ob retrospektivi obskurnih uzbekistanskih dokumentarcev iz 30. let — odgovor seveda ni tako enoznačen, posebej sofisticiran pa tudi ne. Če smo povsem odkriti: kar ostane, je stilizirani MTV-jevsko kulerski ter nezahtevno najstniško oko in/ali spodnjice roseči model T-1000 oz. negativec iz tekoče kovine (Robert Patrick) in predvsem njega spremljajoči, do tedaj nevideni posebni učinki računalniškega morphinga; ter v junaško figurico s sončnimi očali na harleyju (oportunistično mainstreamovsko) preobraženi good guy Švarci, ki se v streljaško eksplozivnem pandemoniju preganja od točke A do točke B, da bi obvaroval zoprnega mlečnozobca Johna Connorja (Edward Furlong) in njegovo nevrotično ramboidno mater Sarah (Linda Hamilton) pred futurističnim zlobnežem, pri tem pa za mašilo trosi humorne enovrstičnice, s katerimi se v svojevrstni samoreferenčni retrokurzivni parodiji posmehuje samemu sebi iz prejšnjega dela.

Preprosto ne razumem, ko kdo reče, da je "zgodba drugega Terminatorja bolj dodelana in boljša". (Očitno ni videl ali dojel prvega dela.) Nekaj pa nesporno drži: akcija je v sequelu neprekosljiva, v usnje odeti gorostas je cinično zabaven in celotna poanta o tem, kako "sami krojimo prihodnost, saj ta ni vnaprej določena", ni tako napačna. Drži tudi, da je bil T2 eno najbolj slinasto pričakovanih nadaljevanj v zgodovini filmskih franšiz — ampak ali je zgolj zato upravičil tista malce višje zastavljena merila? Resda je bil tiste čase eden najdražjih blockbusterjev (s tedaj vrtoglavim proračunom več kot 100 milijonov dolarjev) — pa je zato vsebinsko (o zunanji podobi in kratkočasni dramaturški formi namreč nihče ne jadikuje) resnično prelomen film?

The first Terminator was programmed to strike at me in the year 1984, before John was born. It failed. The second was set to strike at John himself when he was still a child. As before, the resistance was able to send a lone warrior, a protector for John. It was just a question of which one of them would reach him first.



Da se razumemo, T2: Judgment Day je gotovo eno boljših filmskih nadaljevanj (vsaj v svojem žanru), ki prinaša nepozabno adrenalinsko doživetje, nepretenciozno zabavo, duhovito kratkočasje in presunljivo vizualizacijo — vendar ga ni filmoljuba, ki bi me (argumentirano) prepričal o tem, da celostno prekaša svojega predhodnika. Če k temu prištejemo še dokaj mlačne igralske performanse (izvzemši lesenega Avstrijca, ki je sam sebi parodija, seveda) ter jokavo infantilen razplet, ob katerem medlijo dvanajstletniki, me ob vsem skupaj tolaži le še to, da sta obe prihodnji nadaljevanji (še) veliko slabši.

Hasta la vista, baby. (Espero que no.)

2 komentarja:

  1. film, ki je najbolj zaznamoval moje otroštvo jeah :D

    res zakon zf akcija

    OdgovoriIzbriši
  2. Če tega filma nisem pogledal vsaj desetkrat. Super napisano.
    V primeru, da ne boš več čekiral gnojišča: Blogspot nekako ni zame, zdaj sem se dokončno ustalil na Siolu.

    LP

    OdgovoriIzbriši