4. sep. 2009

American Ninja (1985)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Watchu gonna do with that hose, huh? You gonna play with yourself?

Ameriška kinematografija je nekako v 70. in 80. letih (in pozneje) posvojila folklorni kitajski arhetip pretepajočega se pravičnika, strokovnjaka za borilne veščine, in ga uporabila v kopici smešnih B-filmov tega podžanra, kjer skrajno premočrtna dramaturgija (pogosto z likom poduhovljenega, meditirajočega wannabe daljnovzhodnega simpatizerja) praviloma ne seže dlje od povračilnih ukrepov za [VSTAVI POLJUBNO NAJSTNIŠKO OBJESTNOST], letečih brc in nekaj siloma prevrnjenih smetnjakov.



V zahodnjaških borilnoveščih vlogah so se razen mojstra čun-kuk-doja in igralske karikature legende Chucka Norrisa tako preizkušali še (moji nesporni glumaški "favoriti") Jan-Hlod von Dumme, Steven Seagal, David Carradine, Wesley Snipes in drugi, ki so vsi po vrsti bolj ali manj nerodno posnemali (za številne njegove privržence edinega pravega) mojstra in častitljivo ikono vseh kungfujščin Brucea Leeja. Dovolj prepričljivo je to uspelo le nekemu drugemu vzhodnjaku, njegovemu nemara edinemu spodobnemu filmskemu nasledniku Jetu Liju (v nekoliko bolj humornih odtenkih pa še Jackieju Chanu), medtem ko se (mi) zdijo Američani in Evropejci v tovrstnih vlogah povečini ridikulozni in v najboljšem primeru zabavno groteskni. Tako tudi nesojeni študent psihologije in nekdanji fotomodel Michael Dudikoff, ki ima z borilnimi veščinami ali resničnimi nindžami približno toliko opraviti kot moja 87-letna nona (vsa čast ji) z arhitekturo dvojedrnega računalniškega procesorja.

Kaj bi še razpredal, Amerikanski ninđa je trpek cineastični ekskrement (ki je po bizarno cinični igri usode dobil celo sequel, pa še tretje, četrto in peto nadaljevanje); ogleda slednjega in celotne franšize pri najboljši volji ne morem priporočiti niti gojencem slovitega kamniškega zavoda, razen v kakšne nekonvencionalne terapevtske namene.
Glavni igralec Michael Dudikoff, v katerega so bile seveda zaljubljene prav vse moje sošolke, prav vse njihove mamice in prav vse moje učiteljice, je bil namreč čistokrvni belec, kot za šalo pa je pretepal vse Azijce, ki so mu prišli na pot. [...] Karate film moje mladosti, kjer sem dobil občutek, da tudi jaz lahko postanem nindža. —Iztok

3 komentarji:

  1. Če si me že izzval :)

    Jasno, da je film totalni drek, toda ne za najstnika, ki je živel v osemdesetih.

    To si pozabil upoštevati in ga pač ocenjuješ z vidika današnjega časa in starosti, v kateri si sedaj.

    Tipično zate.

    OdgovoriIzbriši
  2. O, vidim, da bereš moj blog. Sori za neobjektivnost. Bom tako kot Michael J. Fox skočil v časovni stroj in odpotoval skozi čas v osemdeseta leta, tam pa bom samega sebe vprašal, kakšen se mi je zdel film - pa ti potem sporočim.

    OdgovoriIzbriši
  3. "ki so vsi po vrsti bolj ali manj nerodno posnemali resničnega mojstra"

    hm, če si s tem mislil na igralskega mojstra, potem ok

    kajti seagal, norris, van damme so bili vsi resnični mojstri borilnih veščin, le kot igralci so pač zanič

    OdgovoriIzbriši