10. sep. 2009

Confessions of a Dangerous Mind (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zdi se (mi) zanimivo, da se je mainstreamovski hollywoodski glumač George Clooney, ki mu vsaj spodobnega igralskega performansa (O Brother Where Art Thou, Syriana, Solaris, Michael Clayton) sicer ne gre oporekati, režije premierno lotil prav z bizarnim umotvorom nedoumljivega scenarističnega genija/čudaka Charlieja Kaufmana (Being John Malkovich, Adaptation, Eternal Sunshine of the Spotless Mind, Synecdoche New York). Ta mu ob desetletje trajajočih zgodah in nezgodah, ki so spremljale produkcijo in casting filma, sicer očita številne neumestne posege v besedilo, ki si jih drugi režiserji njegovih adaptacij niso privoščili; menda celo do te mere, da je do nerazpoznavnosti razobličil njegovo predlogo.

I was upset by the fact that Clooney took the movie from me and then cut me out after that. I'm unhappy with the end result. And I’m unhappy with George Clooney. I had a movie that I wrote and that isn't it. [...] I mean, Clooney went on forever about how my Confessions screenplay was one of the greatest scripts he’d read. But if someone truthfully felt that way they’d want the person who wrote it to be on board offering their thoughts and criticisms. But Clooney didn’t. And I think it’s a silly way to be a director. —Charlie Kaufman


Izpovedi nevarnega uma sledijo istoimenski biografiji producenta zgodnjih televizijskih resničnostnih šovov, kakršne so bile Zmenkarije (The Dating Game), Charlesa "Chucka" Barrisa. Ta v življenjepisu opisuje vzpone in padce svoje medijske kariere, pospremljene s nenavadnimi zgodbami o tem, da ga je v nekem trenutku angažirala ameriška tajna vladna služba (ali CIA), da bi postal njihov vohun in morilec po naročilu. Bojda je lastnoročno ubil 33 ljudi — na skrivnih misijah, ki so bile (zavoljo alibija) zamotane v krinko spremljanja zmagovalcev njegovih oddaj na potovanja po Evropi. Pri tem je sodeloval z vrsto drugih skrivnostnih likov, med katerimi so bili nekateri dvojni agentje, ki so mu stregli po življenju. Barrisa (Sam Rockwell) tako kontaktira resnobni Jim Byrd (George Clooney) in ga po urjenju pošlje na posebne naloge v Mehiki, vzhodnem Berlinu, Helsinkih in še kje, na katerih sodeluje s prekaljenim Keelerjem (Rutger Hauer) in spozna čedno fatalko Patricio (Julia Roberts). Medtem ko se pri medijskih mogotcih televizijske mreže ABC udinja v svojih kontroverznih oddajah, skuša ohranjati razsodnost običajnega življenja s Penny (Drew Barrymore), a mu vanj vedno vnovič obsesivno vdira vsevedni Byrd in sčasoma še samemu Barrisu ni več jasno, ali vse skupaj nemara ni zgolj imaginarni gonzovski preblisk njegove čudaške domišljije.

Nenavadne medijske satire in prereza nevrotične kaufmanovske preganjavice se Clooney loteva s prepoznavnimi vizualnimi prijemi mešanice Soderberghovega sloga (Sex Lies and Videotape, Kafka, Traffic), tokrat sicer izvršnega producenta filma, in legendarnih bratov Coen (Barton Fink, O Brother Where Art Thou, No Country for Old Men). Mestoma mu v dramaturgiji (režijska neizkušenost pač terja svoje) sicer boleče zmanjkuje tempa in jo dolgočasno prečesava s konvencionalnimi zgodbovnimi vložki, a mu (kljub razpletu, ki je menda bistveno drugačen od prvotnega Kaufmanovega) uspe pričarati sveže surrealistično izkušnjo o postmodernistični norosti, ki prežema novodobno cineastično ustvarjalnost, industrijo zabave in njene protagoniste.



Med izvrstno glumaško zasedbo (trivia: za hip se kot kameo tekmovalcev pri Zmenkarijah pojavita Brad Pitt in Matt Damon) gre huronsko pohvaliti vzpenjajočega zvezdnika Rockwella (The Green Mile, The Hitchhiker's Guide to the Galaxy, Choke, Frost/Nixon, Moon), ki je za svoj prepričljivi nastop (in nenavadno podobnost z resničnim Barrisom) prejel berlinskega medveda, nominacijo za satelit in druge filmske nagrade.

7 komentarjev:

  1. Najprej hvala za izdatno linkanje, sicer pa se vnovič strinjava; Clooney mi je kot režiser zelo všeč, ni pa ravno produktiven in manjka mu nekaj malega prakse, je pa v dotičnem filmu vse to na srečo sijajno kompenzirano s kot ponavadi lucidnim Kaufmanovim scenarijem - njegov slog več kot pristoji Barrisovi "biografiji".

    OdgovoriIzbriši
  2. Slučajno uletel sem... what? Več kot 300 opisov filmov? NORO! Kapo dol. :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala. :) Samo filmov (torej brez drugih, občasnih prispevkov) je do tega trenutka pravzaprav 433, če sem prav preštel. Jah, v štirih letih se kar nabere. :D

      Izbriši
  3. Ditto. In to 300 inteligentnih, artkuliranih zapisov, definitivno naj filmski blog. Kaj bi šele bilo, če bi združil moči z Gartnerjem in naredil uberblog filma, ultimativno referenco.

    Komaj čakam, da nekdo opazi Intouchables, film kjer dramaturgija seka ovinke in se odbija od sten.

    OdgovoriIzbriši
  4. To, kar ostali naberemo v pol leta, tebi rata v štirih. No ja, počasi se daleč pride :)

    OdgovoriIzbriši
  5. :D Je bil to mogoče filmoljubizem™ ? Da z neskončno blogersko diarejo idiotskih prispevkov vztrajno zagovarjaš kvantiteto in ne (vsaj) stremenje h kvaliteti? Še en avtogol, dragi kolega recenzist™ ? Eh, verjetno ne veš, kaj ti sploh govorim. Way to go, moron.

    OdgovoriIzbriši