23. sep. 2009

District 9 (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Film so sijajno opisali blogerski kolegi Jan G., PaucStadt in W33d (pa še kdo), zato ne bom dolgovezil z vsebino in razpredal o kinematografskih tehnikalijah, marveč skušal pojasniti, zakaj sem mu prisodil za spoznanje višjo oceno od večine (razen dejstva, da sem vnet privrženec tega žanra). Na kratko: v barakarskih slumih Johannesburga že dvajset let živijo humanoidnim škampom podobni nezemljani kot getoizirana in strogo vojaško nadzorovana skupnost, razdeljena na bivalna okrožja. Oblasti in militaristična organizacija MNU pošljejo birokrata Wikusa van de Merweja (Sharlto Copley), ki naj bi vodil njihovo (prisilno) selitev na novo območje — predvsem čimdlje stran od nad drugačnostjo in nasilnostjo prišlekov čedalje bolj nezadovoljnih prebivalcev predmestja te južnoafriške metropole. Stvari se zapletejo, ko po naključju spozna alienskega znanstvenika in pride v stik s čudno vesoljsko snovjo, ki je obenem kri in gorivo za njihovo napredno tehnologijo; ko se začne še sam preobražati v enega svojih nedoumljivih sovragov, se Wikus nazadnje zateče nazaj v skrivnostno okrožje št. 9.


Če bi jih namesto v Johannesburg stlačili v Slovenijo, bi jim rekli Strojani. Če bi jih dali v Harlem, bi jim rekli nigerji. Če malo stran, Mehičani. Če bi jih našli na Balkanu, bi jim rekli čefurji. Če na Divji zahod, Indijanci. Če sem malo piker, pa lahko zaključim, da bi jim Američani rekli kar Kanadčani. —Iztok

Najboljše znanstvenofantastične zgodbe prinašajo satirični prikaz človekovega dojemanja sebe v prostranosti vesolja, njegovo arhetipsko kontempliranje o življenju, minljivosti in smislu obstoja. Vzemimo za primer tiste boljše tosortne projekte, ki prikazujejo stik ljudi z zunajzemeljsko civilizacijo. Ne fascinirajo nas s plehko komičnim vizualnim okrasjem (Independence Day) in s posebnimi učinki podprto brezmožgansko akcijo za butaste enajstletnike (Transformers), pretencioznim ponarejanjem klasik, ovitim v prispodobo o disfunkcionalni družini (War of the Worlds) ali naivno pravljični moralni paraboli o neznatnosti in nepopolnosti človeške rase ter dobrohotnosti alienov (Close Encounters of the Third Kind, E.T. The Extra-Terrestrial, The Abyss). Znanstvena fantastika služi kot socialno aktualno kritično ogledalo ter izraz človekovih teženj po spoznanju "višje resnice" in očetovske navzočnosti transcendentalne inteligence, ki naj bi nam povedala kaj o nas samih, kdo smo in kam gremo. Da ne bom zašel predaleč — najboljše sci-fi zgodbe govorijo o obče univerzalnih vrednotah: o človekovem mestu v času in prostoru, namenu bivanja, o ljubezni do bližnjih in o spoštovanju vsakršnega življenja, celo nepredstavljivo drugačnega. Vizualizacijo uporabijo zgolj kot orodje, kot dramaturško ozadje za prikaz konteksta; njihov poudarek je na likih in sporočilu, ki ga posredujejo.



Celovečerni prvenec mladega režiserja Neilla Blomkampa je že s pomenljivo prispodobo o ksenofobiji in rasni segregaciji (nič manj pa s prikazom človeškega pohlepa in želje po dominaciji) presegel marsikateri visokooktanski blockbuster, posnet z nekajkrat večjim proračunom. Kvazidokumentarna kamera (z nekaterimi resničnimi dokumentarnimi vložki) in naturalistična prizorišča Johannesburga sijajno poudarijo vtis avtentičnosti, preudarna računalniško generirana podoba pa je ena najbolj prepričljivih doslej. Drži, zgodba je mestoma hudo luknjasta, dramaturgija šepa in določeni njeni aspekti so vendarle preveč naivni in premočrtni, kot bi jih vzeli iz računalniške igre — a preden to pripišemo (zgolj) režiserjevi neizkušenosti in ga odpravimo kot še eno vajo v slogu, si priznajmo, da gre za film novega kova (kakršen je bil recimo Cloverfield ali, če hočete, The Blair Witch Project), ki ne ustvari zaokroženega potrošniškega kinematografskega izdelka, temveč predvsem njegov širši pomenski kontekst; zgodbe ne posreduje naravnost, ampak celoto sestavi po segmentih različnih medijskih poti. Zanaša na sodobne trende, spletni hype in virusni marketing, ki naj bi fragmentarno zapolnila številne nedoslednosti in manjkajoče vezne člene. Film tako ustvari in zaokroži kolektivna percepcija množice; v resnici zaživi šele na blogih, virtualnih omrežjih in v nadzavesti skupnosti filmofilov. Le kako bi bilo lahko njegovo (že tako nedvoumno) sporočilo še bolj učinkovito?

2 komentarja:

  1. Po dolgem odlašanju sem si ga le ogledal, čeprav mi ta žanr ni všeč. Na začetku sem bil prijetno presenečen zaradi dobre ideje in, prekleto, še lokacija je luštna - le od kje ideja, da bi NLP-ji morali pristajali samo v ameriških megalopolisih?

    No, potem me je vse skupaj samo čedalje bolj živciralo. Dramaturško je to pomem katastrofalen film. Če sem na začetku v zgodbo vsaj malo verjel, sem zadnje pol ure trpel kot v klavnici.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimiv Gartnerizem. Eden redkih primerov, ko je dejansko videl (verjetno prebral) nekaj več kot enoletni otrok.

    OdgovoriIzbriši