21. sep. 2009

Drag Me to Hell (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Celo naključni bralci tega bloga (če obeh rednih niti ne omenjam) opazijo, da povečini ne pišem o novih filmih, ki pravkar oblegajo kinodvorane, marveč o starejših in uležanih vsebinah, ki si jih običajno (redkokdaj prvikrat) ogledam kar na sprotnem televizijskem sporedu ali pa zaprežem domačo videoteko. Prvič zato, ker je med novejšimi filmi bore malo takih, ki bi me do obisti navdušili; drugič pa zato, ker cineastične novitete več kot odlično predstavijo že filmofilski kolegi na blogosferi, denimo Jan G. in PaucStadt ter drugi zanesenjaki (gl. desni seznam povezav). Glede filma V žrelu pekla tako lahko bolj ali manj (vnovič) pritegnem Janu, ki je napisal večino vsega, kar gre o njem povedati.



Scenarist, igralec, producent in režiser Sam Raimi je mlajšim generacijam najverjetneje znan po franšizi Spider-Man in nanizankah o Herkulu (z mišičnjakom Kevinom Sorbom v vlogi možganskega trusta) ter bojevniški princesi Xeni (z Lucy Lawless v vlogi pretepaške intelektualke), malce starejšim pa nemara še po stripovski franšizi Darkman. Tisti največji cineastični giki (khm, khm) ga pak na veke vekov čislajo zavoljo njegovih prvih projektov udinjanja sedmi umetnosti, ko je pravzaprav razvil nekakšno podzvrst žanra grozljivk, ki ji pogovorno pravijo "komični horror" ali nekaj takega; gre za močno pretirane groteske/farse, polne skrajno črnega humorja, zamolkle satire in (internih) trendovskih sarkastičnih zbadljivk ter ovite v preplet filmskih klišejev B-grozljivk in cenene (a na moč gnusne) splatter eksplicitnosti. Z drugimi besedami: franšiza Evil Dead.

Na drugem koncu sveta je sicer danes priznani novozelandski filmski ustvarjalec Peter Jackson kariero začenjal podobno, z nič manj kultnimi ekscesi kot Bad Taste (1987), Meet the Feebles (1989) in Braindead (1992) — le da ga je Raimi časovno prehitel (kot je tudi Stuarta Gordona in njegovega Re-Animatorja) in si lahko potemtakem upravičeno lasti primat, če že ne vseh zaslug za tosortne projekte. Poleg tega je oblikoval nekolikanj bolj prepoznaven, edinstveno temačen vizualni slog in sočnejše cinične podtone svojih grotesk. Prav zato so pričakovanja ob njegovem najnovejšem umotvoru, kjer naj bi se "vrnil na mesto zločina" in "k svojim koreninam", (nehote) večja. Dasiravno črv dvoma prišepetuje, da so časi drugačni, da je izvirnost težko doseči ter da je nekdanjim kultom v veliki meri botroval proračun in druge okoliščine ustvarjalne improvizacije, gre vendarle za avtorski projekt cineasta, ki ga po božje časti nerdovska skupnost ljubiteljev žanra širom sveta.



Pohvaliti gre impresivno zvočno kuliso in morbidne širokokotne posnetke svetlobe in senc, sicer Raimijev zaščitni znak, ter dovolj nevpadljive posebne učinke, da ne preglasijo pomenljivosti zgodbe. Umotvor gledalca prav zares straši s pritajenimi zvoki, skrivnostnim topotanjem, srhljivim škripanjem in nedoumljivimi grlenimi glasovi nezemeljskih sfer. Gnusno pretakanje različnih (telesnih) tekočin, izletavanje telesnih delov in borilne veščine glumačev so že manj zanimivi kot svojčas; dočim je igralska zasedba (izvzemši solidno Lorno Raver v vlogi gospe Ganush) nič manj kot obupna. Nezanimivi mulec Justin Long (saj, Long-Justin, "dolgo-časen", get it?), čigar glumaška izraznost je kulminirala (zeh) v zadnjem kadru Jeepers Creepers (2001), v dobršni meri sterilna Alison Lohman kot Christine (ki pač ni Ash) in drugi docela pozabljivi liki nikakor ne premorejo sočutnosti in karizme nekaterih starih Raimijevih in Jacksonovih protagonistov, ki so — roko na srce — v veliki meri zaslužni za sloves tistih starih, za današnje čase (marsikomu) bržčas ridikuloznih filmskih legend.

Mimogrede: razplet in (razmeroma pričakovan) konec sta hvalospev in poklon tovrstnim filmskim klišejem ter skorajda edina mogoča; drugačen konec bi ves film (še bolj) razvrednotil in razvodenel.

1 komentar:

  1. Tale zapis sem pričakoval, glede na to, da pri tebi često čitam tehtne in utemeljene recenzije slasherjev, splatterjev in kar je še teh reči. Berem tudi, da se večji del strinjava, se vnovič zahvaljujem za link in se muzam ob samoparodičnem uvodnem delu. :)

    OdgovoriIzbriši