13. sep. 2009

Fight Club (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

How much can you know about yourself if you've never been in a fight?

Sodobni ameriški esejist, novinar in pisec transgresivne fikcije Chuck Palahniuk, na čigar delo so vplivali nekateri evropski eksistencialistični filozofi in kritiki modernih družbenih institucij (Albert Camus, Michel Foucault), piše predvsem o izgubljenih in osamljenih posameznikih, ki skušajo komunicirati in delovati v razmerah bolestno individualizirane konvencionalne družbe sedanjosti. Njegov slog je ironičen in cinično nihilističen (dasiravno sebi menda pravi "romantik"), prepredajo ga generacijska vprašanja o obstoju, smiselnosti, determiniranosti družbenih in spolnih vlog ter druge dileme literarnega postmodernizma.*



V eni svojih prvih (in do danes najslovitejših) zgodb Klub golih pesti se tako značilno loteva urbane problematike sodobne (ameriške) družbe, ki v odtujenosti in etični dezorientiranosti rojeva najrazličnejše psihosocialne deviacije. Njegov neimenovani protagonist, Slehernik, sovraži svojo službo zavarovalniškega ocenjevalca škodnih primerov pri avtomobilskih nesrečah, ki zahteva pogosta potovanja z letalom po vsej deželi: moralna vprašanja in hinavski oportunizem pridobitništva (skupaj z jetlagom zaradi nenehnih letov in nezadovoljstva nad svojim življenjskim slogom maničnega potrošnika IKEA katalogov) rezultirata v kronični nespečnosti. Blaži jo tako, da se udeležuje terapevtskih seans skupin moških z rakom na modih in drugih podobnih srečanj "ljudi, ki imajo resne težave", kakor mu svetuje zdravnik. Tam spozna obsesivno kadilko Marlo, ki očitno počne enako, čeprav nima posebnih (telesnih) zdravstvenih težav. Njena kričeča navzočnost in zavedanje, da je prav tak goljuf kot on sam, ga motita do te mere, da se njegove težave ponovijo. Vsaj, dokler po nenavadnem spletu bizarnih okoliščin naleti na figuro možakarja, ki se mu predstavi kot Tyler Durden, "izdelovalec mila"; karizmatičnega sociopata, nihilista, neoludista in strastnega anarhista, obsedenega s sovraštvom do popkulture, vsiljive oglaševalske prezence, kapitalističnih vrednot in predvsem sprevržene, potlačene kulturno-socialne podobe arhetipa moškosti, ki jo je ustvarila dekadentna zahodnjaška paradigma. Temu se upira s dejanji terorizma in s pretepi golih pesti med neopaznimi in nezadovoljnimi pripadniki taiste družbe; krvavi dvoboji sčasoma prerastejo v organizirane množične akte moških klubov, ki po vsej državi vznikajo kot gobe po dežju. Njihovi člani so socialni disidenti in mestni diverzanti, ki kot neofašistične urbane gverilske enote slepo sledijo svojemu vodji, čigar identiteta vedno bolj prerašča v shizofreno neotipljiv mit — kdo je Tyler Durden?



Istoimenski film Davida Fincherja (Se7en, The Game, Panic Room, Zodiac, The Curious Case of Benjamin Button) je sprožil številne kontroverzne odzive, a je (zlasti po izdaji na DVDju) prerasel v enega največjih cineastičnih kultov na prelomu tisočletja in ob filmih kot Magnolia, Three Kings ali Being John Malkovich (vsi leta 1999) uvajal nekatere inovativne kinematografske prijeme; z dovršeno dramaturgijo in subliminalnimi vložki je ob značilni Fincherjevi vizualizaciji prinašal osvežujoče drugačno eksistencialistično socialno satiro za mlajšo, nelagodno ukalupljeno (moško) generacijo X, katere nazor in vrednote določajo reklamni elementi popkulture, medijsko vsajena percepcija resničnosti in pretirano matriarhalna vzgoja, ki jih je iz arhetipskih vojščakov spremenila v razrvane, bolne, poženščene in jokavo patetične nespečneže.

If our father is our basis for God, and our fathers abandoned us, then what does that tell you about God?

Fight Club ni le prispodoba o (samo)destruktivnem begu posameznika iz ujetosti potrošniškega nesmisla, temveč (tudi) parabola upora zoper nezmožnost poistovetenja s prvobitnim moškim/očetovskim principom — odraža se v sprevrženi percepciji psihosocialnih norm in nevrotični konfrontaciji ter boju (dobesedno "z golimi pestmi") s samim seboj. (Če skrajno poenostavim: odsotnost legitimne avtoritete povzroča frustracije. V tem smislu se mi zdi konceptualno soroden prikazu v American History X, kjer prav tako blesti Norton.) Dodajmo še patološke predstave o ljubezenski zvezi in vlogi ženske, metaforični upor maskuliniziranega segmenta potlačene moške dominantnosti, ki v ničemer ne najde prave identifikacije in opore, zato njegov dezorientirani razcepljeni um primanjkljaj kompenzira tako, da ustvarja namišljene alegorične osebnosti — ter izvrstno igralsko zasedbo (Edward Norton, Brad Pitt, Helena Bontham Carter) — pa dobimo enega najbolj izvirnih (in vplivnih) produktov ameriške literature in kinematografije zadnjih desetletij.



The things you own end up owning you.

Saj res, da ne pozabim: Palahniukov Klub golih pesti je v izvrstnem slovenskem prevodu leta 2000 izšel v filmski zbirki Prvinski nagon založbe DZS. Brž v knjižnico ponj; pa ne zavoljo primerjave s filmom, marveč zaradi čistokrvnega bralskega užitka izvirne zgodbe.
* Op. Sorodni ekscesi knjižnih transgresij, pozneje adaptirani še v filmsko formo, so denimo Peklenska pomaranča Anthonya Burgessa, Trk J. G. Ballarda (zbirka Prvinski nagon) in Ameriški psiho Breta Eastona Ellisa.

3 komentarji:

  1. Vsekakor eden izmed najboljših filmov zadnjih (vsaj) zadnjih petnajstih let. Po ogledu filma sem bil tako navdušen, da sem si izposodil tudi knjigo, ki je izredno zanimivo branje. Prisotnega je več (grotesknega) humorja kot v filmu in konec me je precej presenetil, saj nisem vedel, da je knjižni konec drugačen od filmskega. Težko bi rekel kateri je boljši, vsak na svoj način imata izredno visoko umetniško vrednost. Vsekakor vsem priporočam tako branje knjige kot ogled filma. Precej žalostno se mi zdi dejstvo, da je bil film v času izida precej spregledan.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, prav čakal sem ta zapis ko sem videl, da je film na sporedu. Kaj dodati? Nič, film je bomba in videti ga mora vsakdo, mar ni res.

    OdgovoriIzbriši
  3. Alex van der Volk28. 12. 14 01:36

    Uf, hvala za tole, pravkar zaključil z ogledom, v glavi mi divja brainstorming (končno ugotavljam tudi, da je Bimbo v Jaz, Irene in jaz dobesedno parodiral in čisto nič drugega) in v takšnih trenutkih, ko skušam strniti misli, sem potreboval en takšen tekst :)

    OdgovoriIzbriši