25. sep. 2009

Life as a House (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

"Življenje kot hiša" — sploh ne tako napačna prispodoba; nanjo naletimo celo med jungovskimi arhetipi in slično psihološko simboliko. Obstoj slehernika se lahko nepričakovano sesuje kot hišica iz kart; lahko pa ga podremo do tal in na zdravih temeljih zgradimo novega. Prav to se nameni storiti arhitekt George Monroe (Kevin Kline), ločeni oče težavnega, zmedenega najstnika Sama (Hayden Christensen), ki v prestižni soseski živi pri materi (Kristin Scott Thomas) in odtujenem materialističnem očimu (Jamey Sheridan), se identificira z emo subkulturo, omamlja s tabletami in kadi travo ter sovraži vse in vsakogar, še bolj kot svojega očeta pa samega sebe. Georgea po 20 letih službe hladnokrvno odpustijo, ker nazadnjaško zavrača delo z računalnikom in raje počasi in potrpežljivo izdeluje makete; poleg tega mu po nenadni slabosti zdravniki diagnosticirajo neozdravljivo, hitro napredujočo bolezen. Odloči se uresničiti tisto, kar si je bil po malem vedno želel, a ni našel časa in motivacije: razpadlo leseno kolibo, v kateri osamljen živi po ločitvi (in ga spominja na njegovega nasilnega očeta alkoholika), bo podrl, na njenem mestu pa lastnoročno postavil novo, sodobno hišo. Pri tem mu bo (hočeš nočeš) pomagal prav uporniški sin Sam.



Drama scenarista Marka Andrusa (nominaciji za oskarja in globus za Bolje ne bo nikoli) in režiserja Irwina Winklerja je pomenljiva carpe diem metafora o rušenju gnilih bremen preteklosti, katarzični osvoboditvi od utesnjujoče inertnosti ponavljanja življenjskih vzorcev svojih staršev ter obnavljanju skrhanih odnosov v disfunkcionalni družini. V filmu je z nekaj truda mogoče najti nekatere vzporednice (pa tudi skupno zasedbo akterjev, npr. Scott Bakula in Sam Robards) s slovito Mendesovo parabolo American Beauty (1999) — katere duhovito pikre in predirljivo secirajoče satire sicer ne dosega, a postreže z dovolj prepričljivimi motivi ter navdušujočo igralsko interakcijo. O prelestni Thomasovi ♥ ne bi jecljal; a ne morem mimo fascinantno mnogostranskega glumača Klina. Postavite ga kamorkoli — bodisi v huronsko zabavno, kultno črno komedijo A Fish Called Wanda (1988), kompleksno biografsko dramo De-Lovely (2004) ali lahkotno burko In & Out (1997), bodisi v zahtevno karakterno tragedijo Sophie's Choice (1982) ali družbenosatirično alegorijo The Ice Storm (1997) — njegov performans (me) vedno navduši. A po drugi strani gre od starega igralskega mačka in oskarjevskega nagrajenca to tudi pričakovati; zato pa prijetno preseneti mlečnozobi Christensen (nominacija za globus), prihodnji Anakin Skywalker oz. mladi Darth Vader (Star Wars Episode II: Attack of the Clones, Star Wars Episode III: Revenge of the Sith), čigar lik in nastop (me) nehote spominjata na fantastičen performans mladega Wesa Bentleyja v Lepoti po ameriško. V podobnem kontekstu gre omeniti še sila všečno Jeno Malone in nekatere druge protagoniste.



Ob angažirani igralski predstavi in dobri dramaturgiji režiserju žal spodrsne le pri nekaterih postranskih humornih pripetljajih in nebistvenih likih (ter za spoznanje preveč enostransko razdelanih osrednjih) in nekoliko naivnih podtonih razmeroma premočrtne premise; pri pretirano čustvenem razpletu zgodbe pa z nepotrebno mističnim prvoosebnim (voice-over) sklepnim nagovorom (podobnem uvodnim razpredanjem Spaceyjevega lika). Kljub manjšim pomanjkljivostim in nedoslednostim pusti dolgotrajen, topel vtis o likih, ki si prizadevajo popraviti (svoje in tuje) napake iz preteklosti ter vsaj za hip zaužiti polnovredno življenje — ob ugotovitvi, da sta za to pomembni vsebina in kakovost, ne oblika in količina.

Ni komentarjev:

Objavite komentar