7. sep. 2009

Serpico (1973)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Cineastični veteran Sidney Lumet (na sliki spodaj), nekdanji režiser in producent gledaliških predstav off-Broadwaya (ter pozneje razmeroma uspešnih televizijskih serij), je s svojim prestopom med filmske ustvarjalce za velika platna v 60. letih sprožil preporod socialno angažiranih in družbenopolitično kritičnih zgodb, značilnih za ameriški neorealizem iztekajočega se desetletja. Njegovi filmski liki so dovršeno karakterizirani in globoko etično osveščeni, praviloma zvenečih glumaških imen in pristašev metodične igre, utemeljene na (pogosto z dolgotrajno vajo in vživljanjem v lik tehnično dodelanem) pristnem performansu, ki skozi naturalistično interakcijo z okolico in soigralci daje avtentično sliko moralnega zakulisja, ob značilno umetniškem režijskem pristopu.



Že njegov prvi kinematografski projekt 12 Angry Men (1957), adaptiran po odrski različici (kar je bilo značilno tudi za nekatere druge Lumetove celovečerce), velja za nesmrtno klasiko iz železnega repertoarja sodno-porotniških dram; poznejši filmi pa so njegov sloves enega najbolj briljantnih režiserjev post-klasičnega Novega Hollywooda le še utrdili. Posebej ustvarjalna so bila za Lumeta zlasti 60. in 70. leta, ko se je (poleg tukaj opisanega) podpisal pod tako kultne umotvore kot Long Day's Journey Into Night (1962), Murder on the Orient Express (1974), Dog Day Afternoon (1975), Network (1976), Equus (1977), The Verdict (1982) in mnoge druge. Pozneje se je nekoliko unesel in žanrsko umiril, pa vendar še pri častitljivi starosti 83 let nazadnje postregel z odlično kriminalno dramo Before the Devil Knows You're Dead (2007) z zvezdniško glumaško zasedbo. V dolgi, plodni karieri se je nesporno (tudi po mnenju Ameriške filmske akademije) zapisal med največje ameriške filmske ustvarjalce in si prislužil nekaj najprestižnejših cineastičnih priznanj.

Lumet has brought you so completely into the world and point-of-view of the main characters that you understand and accept it all. He's one of the few directors who can blur the line between the everyday insanity we encounter and the over-the-top possibilities of drama, showing that there's not always a difference.
Hollywood Reporter


Po biografskem romanu Petra Maasa (in scenariju Walda Salta) posneta kriminalna drama prinaša resnično zgodbo o newyorškem policistu Franku Serpicu, potomcu italijanskih priseljencev, ki se v 60. letih kmalu po prvih izkušnjah med možmi postave odloči za kariero detektiva v civilu. Med kolegi naglo zaslovi po (za tiste čase) nekonvencionalni pojavnosti in metodah, s katerimi skuša čim bolje spoznati zločinski svet prostitucije, mamil, iger na srečo in pouličnega kriminala. Pri tem se je primoran ukvarjati tudi s svojimi sodelavci, pri čemer se mu razkriva leglo korupcije v policijskih vrstah, ki sega celo do načelnikov in višjih pravosodnih vej. Položaj je skrajno kočljiv in naravnost neznosen, saj je skorajda edini policist, ki ne jemlje podkupnin, zaradi česar kolegi gledajo nanj vse bolj sumničavo; zlasti, ko se odloči temu narediti konec in začne poizvedovati, na čigavo pomoč lahko v sprenevedavi in politično korektni (zanj čedalje nevarnejši) lokalni skupnosti varuhov zakona sploh računa. Bolj ko je trmasto odločen narediti čistko v lastnih vrstah, več prikritih in odkritih sovražnikov si nabira med policisti in politiki.

Frank, we wash our own laundry here! —The reality is that we do not wash our own laundry, it just gets dirtier.

Ob napeti dramaturgiji, veličastni patinirani vizualizaciji (film je bil posnet na več kot 100 različnih lokacijah po vsem Velikem jabolku) in sijajnem kinematografskem vtisu o duhu časa prinaša film o Serpicu predvsem navdihujočo parabolo o neupogljivi etični drži posameznika, obenem pa nezgrešljivo satirično cilja na zlaganost in pokvarjenost (ameriških) institucij reda in oblasti.

The first police officer not only in the history of the New York Police Department, but in the history of any police department in the whole United States, to step forward to report and subsequently testify openly about widespread, systematic cop corruption-payoffs amounting to millions of dollars.
Peter Maas, avtor Serpicovega življenjepisa


Zgodbo o Serpicu so že čez nekaj let priredili v televizijsko nadaljevanko (z Davidom Birneyjem v glavni vlogi), služila je za navdih pri filmskem liku TV-detektiva italijanskega rodu iz 70. let Tonyja Barette (z Robertom Blakeom) in za vse večne čase ustoličila filmski arhetip službi predanega, nepodkupljivega, moralno neoporečnega (in zato pogosto kontroverznega) ter po načinu dela nekonvencionalnega moža postave, kakršne smo odtlej srečali še večkrat (pred kratkim npr. lik Rasla Krava v Scottovem Ameriškem gangsterju). Pacinu, ki je komaj leto poprej posnel prvi del slovitega Botra, je prinesla njegov prvi globus, nominacijo za oskarja in bafto (skladatelju Theodorakisu pa grammyja za najboljšo izvirno glasbo) ter ga s karakterno vlogo nevsakdanjega policista (ki ga mnogi še danes štejejo za enega njegovih najboljših likov) upravičeno izstrelila med največje ikone sodobnega (ameriškega) filma.

What's this for? For bein' an honest cop? Hmm? Or for being stupid enough to get shot in the face? You tell them that they can shove it.

Trivia: film se začne z ranjenim, okrvavljenim Serpicom, ki ga po spodleteli (s strani skorumpiranih policistov podtaknjeni) aretaciji prekupčevalcev z mamili peljejo v bolnišnico, nakar se v njegovem spominskem preblisku odvrti zgodba, ki razkrije, kako je do tega dogodka prišlo. Podobno se z Alom Pacinom v glavni vlogi natanko dve desetletji pozneje začne tudi odlična kriminalna drama Carlito's Way (1993) mojstra Briana De Palme.

6 komentarjev:

  1. Sijajen, polnovreden zapis. Strinjam se glede Serpica in se priklanjam Lumetu; najvišje štejem prvenec, 12 Angry Men, posebej všeč pa mi je bila denimo še satira Network, ki jo za moje pojme še dandanes lahko smatramo za povsem aktualno "čtivo". Pa hvala za link.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kar dober film. Dovolj dober, da Lumetu par let pozneje res ne bi bilo treba posneti zelo sorodnega (in veliko slabšega) Prince of the City ...

    OdgovoriIzbriši
  3. Številke ne povedo vsega, a če že moram ovrednotiti: ali sodi med najboljše filme vseh časov, v rangu Botra in podobnih? Ne. In osebno mi tudi ne dosega Lumetovih 12 jeznih mož ali pa recimo Mreže. Ergo, 8 je IMHO primerna in odlična ocena tega odličnega filma.

    OdgovoriIzbriši
  4. potemtakem si noben film 10ke ne more prislužit tu :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Seveda si jo (je), kar prečekiraj seznam. :)

    OdgovoriIzbriši