27. sep. 2009

Syriana (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

PAX SYRIANA: iz študija mednarodnih odnosov na Srednjem vzhodu izpeljan termin, ki naj bi (po vzoru antične mirovne pogodbe Pax Romana) opredeljeval politične težnje Sirije (v širšem kontekstu pa vseh držav izvoznic nafte), da bi z diplomacijo in vojaško hegemonijo zagotavljala (prisilni) mir na tistem geografskem območju in vzdrževala vplivno politiko do svojih sosed (zlasti Libanona).



Če vemo, da je režiser in scenarist svojega šele drugega celovečerca Syriana razmeroma mladi Stephen Gaghan, ki se je podpisal pod scenarija Friedkinovega (The Exorcist) politično-vojaškega trilerja Rules of Engagement (2000) ter slovite Soderberghove mamilarske multikulturne akcijske inštalacije Traffic (2000), ki mu je prislužil oskarja za najboljši scenarij — potem vemo, kaj moremo pričakovati od dramaturške forme tega intrigantnega geopolitičnega trilerja (kjer sta Soderbergh in Clooney izvršna producenta). Namreč tisto, kar so filmski kritiki poimenovali "hiperkontekstualna kinematografija" in kamor bi poleg že omenjenih lahko uvrstili (povečini same odlične) drame kot Magnolia (1999), Crash (2004), Nine Lives (2005), Babel (2006) in druge, začenši že s slovitimi Altmanovimi Kratkimi rezi (1993) — torej naracijsko nekonvencionalen multilinearni preplet (kulturno, socialno in geografsko ločenih) paralelnih zgodb, ki vedno bolj konvergirajo v vzajemno soodvisnost, usode njihovih protagonistov pa neogibno trčijo druga ob drugo.
Film, po katerem bi lahko posneli film. Ali še boljše, film, po katerem bi lahko predvajali novice. George Clooney je seveda fasal oskarja za najboljšo stransko vlogo, George Bush pa je preneumen, da bi vložil tožbo. —Iztok

Tako imamo zgodbe izkušenega operativca CIE Boba (George Clooney), od družine odtujenega in po malem upehanega agenta srednjih letih, ki v Iranu in drugod spremlja dejavnosti prekupčevalcev z orožjem in se po svoje zoperstavlja poskusom terorističnih akcij; ter strokovnjaka pri energetskem podjetju iz Ženeve Woodmana (Matt Damon), ki mu po tragični smrti sina ponudi delo svetovalca arabski princ Nasir (Alexander Siddig). Ta izobraženi in prosvetljeni prvorojenec emirja namerava v svoji državi po smrti očeta vpeljati politične in gospodarske reforme, ki bi deželo osvobodile odvisnosti od izkoriščevalskih naftnih podjetij v ZDA (s čimer se ostareli emir ne strinja in podleže vplivu ameriških lobijev), zato namesto velikemu teksaškemu gigantu Connex ponudi naftno licenco Kitajcem; Američani se s tem seveda ne strinjajo in po menedžerski pripojitvi podjetja k manjšemu naftnemu koncernu Killen, pri čemer sumljivo združitev prek pravne družbe vplivnega Whitinga (Christopher Plummer) budno spremlja pravosodno ministrstvo, skušajo ohraniti prevlado nad celotno regijo za vsako ceno — celo tako, da naročijo umor princa Nasirja. Nalogo sprva zaupajo prav Bobu, vendar gredo pri nekaterih posrednikih in vojaških plačancih stvari po zlu, zato se ta znajde v vlogi grešnega kozla; ker ima dovolj sprenevedavih in grozljivo nemoralnih političnih manipulacij, se ob nenadoma prebujeni vesti odloči, da bo princa posvaril pred nevarnostjo. Na skrajnem koncu vzročne verige so revni, priseljeni pakistanski delavci, ki po izgubi službe v rafineriji (zaradi predaje licence Kitajcem) iščejo druge možnosti za preživetje in so lahka tarča ideoloških terorističnih manipulatorjev.



V resnici je zgodba, deloma posneta po biografskem romanu resničnega agenta CIE Roberta Baera z naslovom See No Evil (The True Story of a Ground Soldier in the CIA's War Against Terrorism), še veliko bolj zapletena; saj skuša celostno predstaviti aktualno parabolo politično-vojaške bitke za prevlado in geostrateški položaj, ki ga pomembno narekujejo zaloge in dostop do črnega zlata, a s svojim brezkompromisnim kapitalističnim pustošenjem botruje kulturno-socialni stiski in etični izgubljenosti celotne generacije, med katero potem izprijeni vojni oportunisti novačijo prihodnje samomorilske teroriste.

Neverjetna pripovedna kompleksnost je vsekakor odlika tega impresivnega filma, pa tudi njegova hiba; brez sramu priznam, da je zgodba komajda sledljiva in bo bržčas pritegnila le dovolj potrpežljive gledalce ter vse, ki jih zanima brutalno realističen prikaz razmer na svetovnem politično-gospodarskem odru, prepojenem z nafto — katerega pravila mimo politike enakopravnosti in strpnosti diktirajo mogočne industrijske multinacionalke (seveda podprte s hinavsko doktrino administracije vojaško najmočnejše države na svetu) in njihov neskončni pohlep po denarju in oblasti. A bo zadosti trmasto občinstvo (nemara šele po drugem ogledu) zato bogato poplačano z eno najbolj presunljivo verodostojnih, ciničnih filmskih doživetij tega žanra zadnjih let; čeprav komajda odgovori na kakšno vprašanje ali prikaže kaj, česar še ne vemo, prinaša neizprosen, več kot zgolj umetniško prirejen cineastični odsev sveta, v katerem živimo tukaj in zdaj.

Syriana pa je Clooneyju prinesla oskarja in globus za stransko moško vlogo ter nominacijo za bafto; režiserju, ekipi in filmu pa še številna druga pomembna kinematografska odličja.

2 komentarja:

  1. sam sem ga gledal 3x zapored, da sem ga lažje razumel :D


    p.s. kaj pri vragu v slovenščini pomeni intriganten (predvidevam da je to anglizem od intriguing?)

    saj imamo popolnoma lepe slovenske izraze :)

    OdgovoriIzbriši
  2. No ja, sarkazem res ni potreben, saj mislim zelo resno, film je izjemno zapleten, razvejen in poln spletk. Kar v eni besedi tudi pomeni "intriganten". ;)

    OdgovoriIzbriši