29. sep. 2009

Transformers (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○
Da ne bo pomote, filmska ekranizacija kultnih Transformerjev ni le poseben efekt brez duše in globine. Je film, ki spretno meša dramatizacijo,* komedijo in dih vzemajoče efekte. —Iztok

Da ne bo pomote: docela se zavedam in strinjam, da je film predvsem vizualno pripovedno sredstvo. Če mu odvzamete prvi dejavnik, vam ostane le gola fabula brez ustrezne umetniške vizije oz. oblikovne interpretacije. Odvzemite mu drugi del enačbe, dramaturgijo, pa dobite filme producenta in režiserja Michaela Baya — dovršene videospote, ki bi sicer zlahka oglaševali nov moški dezodorant AntiSmrd Forte ali revolucionarni mehčalec za perilo Poof, a kljub očesnim bombončkom in do bobničev neprizanesljivemu hrupu žal ne povedo ničesar o ničemer.

Ironično, to govori nekdo, ki je rastel ob japonskih robo-animejih tipa Goldrake ali Mazinga Zeta (na zasebnih TV postajah mladega Silvijota, ki smo jih Primorci lovili na tedaj aktualne strešne antene) in je po božje častil zvedavim deškim očem fascinantno, pravljično mecha tehnologijo ter nje junaške protagoniste. (Tega si ne izmišljujem zavoljo svoje verodostojnosti, ta pločevinko je bil moj favorit.) Ampak ti šment, potem sem — ah, ti krivica — kako bi rekel, no, skratka — odrastel pač.



Obotavljivo sem se lotil vnovičnega ogleda tukaj omenjenega umotvora, z edinim namenom, da ne bi ob jeznem šklopotanju zobne proteze in škripanju lesene noge upokojensko robantil nad nečim, česar nisem videl (dvakrat); marveč da bi dobronamerno in s strokovnim steklenim očesom našel kaj, kar bi pri filmu ocenil kot pozitivno. Pravim "lotil", saj mi je kljub povišanju glasnosti na slušnem aparatu do maksimuma poskus žal spodletel nekako na polovici sila zanimive fabule, ko sem med kinkanjem pridelal modrico spodnje čeljusti ob trku z ostrim robom svoje lesene sprehajalne palice. Ampak nisem se dal (smo se zato borili, porkamadona?), vražjo opornico sem s kolostomsko vrečko vred zadegal v na zofi spečo soprogo (itak jo zbudijo kvečjemu lastni vetrovi) in tukaj je dolg, mukotrpno premišljeno sestavljen seznam odlik (da ne rečem kakršnihkoli zapomnljivih lastnosti nasploh) filma Transformers:
— CGI in posebni učinki

Michaelu Bayu, ki je kinematografsko kariero dejansko začel (in jo žal tudi nadaljuje) prav z videospoti, ne zamerim toliko tega, da se norčuje iz odraslih gledalcev, temveč bolj to, da gromoglasno podcenjuje celo intelektualno skromnejše najstnike, ki so jim njegovi umotvori namenjeni. (In to ni zgolj cinična pripomba, saj ciljnega občinstva za svoja skrpucala pravzaprav nikoli ni skrival. "I make movies for teenage boys. Oh, dear, what a crime."M. Bay) Ampak če tega ne počne niti Disney niti studio DreamWorks ali studio Pixar, da o genialnem Hayau Miyazakiju ne govorim in celotne industrije "družinskih" franšiz ne omenjam, kakšna je potemtakem njegova pretveza (motiv je dovolj očiten)?

I know critics have been tough on my movies. And that's why I've taken Jerry Bruckheimer's advice: I don't read them, I really don't. —Michael Bay, v nekem intervjuju


Nekaj mu gre priznati: odlično uravnovešeno razmerje zgodbovne substančnosti in tinejdžersko oko roseče vizualne forme (naphane s trendovskimi izdelki, hitrimi avtomobili in razgaljenimi koitalnimi samicami). Namreč: sčasoma je vedno bolj hlapela prva in jo je kompenzirala druga spojina, seštevek pa je ostal enak. Tako nas je Zalivski Miha kot režiser sprva kratkočasil z dokaj gledljivimi, če že pošastno puhlimi akcijskimi peresnokategorniki tipa Bad Boys (1995) ter The Rock (1996); nakar je, opogumljen s cingljanjem blagajn (when money talks, the bullshit walks), udaril naravnost v mehko tkivo hipotalamusa z mastnim popkornom kot Armageddon (1998), Pearl Harbor (2001) in Bad Boys II (2003). In ko smo že mislili, da nižje bržčas ne gre, saj bi se težko domislil česa še bolj patetičnega ter infantilnega, nas iznajdljivi Bay spet preseneti: s filmom, posnetim na osnovi "kultnih" razstavljivih igrač, s katerimi se pred vrstniki ponosno bahajo smrkavi šestletniki. -BAM!-

Prisrčne čestitke Bayu, da je strumno pristavil piskrček — pa ne lonček, marveč velikansko golido brez dna — k neusahljivemu trendu instantne MTV-jevske hollywoodske produkcije, kjer hipnotizirana generacija katatonično bolšči v filmska platna in med vizualnim onaniranjem pozablja na to, da je svojčas film prinašal nekaj, čemur smo rekli "vsebina".
In predstavi jim film, kjer posebni efekti še nikoli niso izgledali tako zelo divje, noro, tobogansko in adrenalinsko. Tako kot da bi jih posneli na Marsu. V neki drugi galaksiji. Tam, kjer so nekoč živeli naši roboti. Vrhunski kopirni stroji, ki se lahko spremenijo v karkoli se jim zahoče. V tisto, kar sem jim zdi kul. Recimo v avto, letalo, helikopter, tovornjak in tank. Eni so hudobni, drugi prijazni. —Iztok

O nadaljevanju mojstrovine brez primere več preberite pri kolegu Janu G., jaz grem zbudit soprogo, saj dnevna soba že nemarno zaudarja.

3 komentarji:

  1. Ko me že zaskrbi, da sem preveč ciničen in prekomerno godrnjav... Hvala.:)

    OdgovoriIzbriši
  2. haha, kaj pa je tu dogajalo...

    OdgovoriIzbriši
  3. Malenkost. :) Še pojasnilo za oceno: prvi • dobi zaradi osom spešl efektov; drugi • zaradi nepretencioznosti (saj ga res ni mogoče zamenjati denimo za resno akcijsko dramo ali celo komedijo); in tretji • zato, ker lahko s filmom za 2 minuti uspešno odvrnem pozornost svojega 3-letnega sina od kracanja s flomastrom po steni.

    OdgovoriIzbriši