14. okt. 2009

Braveheart (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naj začnem konstruktivno: drugi režiserski projekt Mela Gibsona po drami The Man Without a Face (1993) prinaša zgodbo o legendarnem škotskem domoljubu Williamu Wallaceu, ki se po strahopetnem uboju njegove mlade žene in vsesplošni okrutnosti angleških zavojevalcev zoperstavi tiraniji kralja Edvarda I., z odločnostjo in karizmo zedini neenotne škotske klane ter jih povede v nekatere zmagovalne bitke proti angleški vojski; nazadnje pa ga iz pohlepa in oblastiželjnosti izdajo spletkarski rojaki in predajo v roke kraljevih rabljev. Po predlogi ameriškega scenarista Randalla Wallacea (nobene zveze s slavnim Škotom) posneti film je požel huronski uspeh in je ob istega leta priobčenem epu Rob Roy (1995) prinesel manjši preporod zgodovinskih bojevalščin, ki je nekaj let pozneje sprožil plaz akcijskih spektaklov, kakršni so bili Gladiator (2000), Alexander (2004), King Arthur (2004), Troy (2004), Kingdom of Heaven (2005), Apocalypto (2006), 300 (2006) in drugi. Braveheart si je prislužil 5 oskarjev in še 5 nominacij, bafto, zlati globus in številna druga kinematografska odličja.



Načeloma nisem med onimi, ki jih v tovrstnih filmih a priori motijo zgodovinske netočnosti in nedoslednosti; prostodušno priznavam, da nisem velik poznavalec ali ljubitelj preteklosti. Mirno prenesem celo večja odstopanja od historičnih dejstev in likov, če so le dramaturško utemeljena in služijo zgodbi. Navsezadnje nihče ne pričakuje resničnim dogodkom docela vernega filma, takorekoč dokumentarca (v večini primerov bi bil, roko na srce, na smrt dolgočasen). Vendar tisto, kar si je privoščil Mel Gibson, naravnost patetično in neokusno presega mejo sprejemljivega, saj njegovi liki in zgodba nimajo skoraj nobene stične točke z resničnimi dogodki in potemtakem ne bi smeli zbujati niti vtisa, da so jih slednji kakorkoli navdihnili (scenarist se je menda zgledoval po verzih srednjeveškega potujočega pevca The Acts and Deeds of Sir William Wallace, Knight of Elderslie). Ne morem si kaj, da ne bi vnovič pritegnil blogerskemu kolegu Janu G. (pa še marsikomu) in njegovemu negodovanju nad Apocalyptom (2006), kjer je režiser Gibson vnovič po svoje in do skrajnih meja absurda docela neupravičeno (in z močnimi verskimi podtoni) prirejal zgodovino. Očitno nima tozadevnih pomislekov in tudi glede škotskega patriota je bolj ali manj edino potrjeno dejstvo to, da je sir William Wallace (1272—1305) res živel, da se je upiral Angležem in da so ga slednji ujeli ter usmrtili približno tako, kot je prikazano v filmu; večina vsega drugega pa je krepko za lase privlečena. Nič čudnega, da so bili ob filmu mnogi Škoti ogorčeni in resni zgodovinarji razočarani — tisti spomenik Gibsonovemu "Braveheartu" na hribu Abbey Craig gor ali dol.
In Braveheart je krasen film. Zares dober zgodovinski spektakel, ki mu ne manjka prav ničesar. In ki bi izvrstno funkcioniral tudi v zlati dobi zgodovinskih spektaklov. [...] Velik film. Tak, da bi se ga morali škotski otroci že v osnovki naučiti na pamet. In poklon možakarju, ki bi si tudi v Sloveniji zaslužil spomenik. Dejansko popolna mešanica akcije, drame, zgodovine, pustolovščine, romance in boja za oblast. —Iztok



Tole so gola zgodovinska dejstva. Škoti tedaj gotovo niso poznali volnenih ogrinjavk (pledov) z značilnim karo vzorcem (ki je veliko poznejša iznajdba) in še manj slovitih kiltov, pa tudi pozneje so bili slednji povsem drugačni od prikazanih v filmu. V bitkah in tudi sicer si obrazov nikoli niso barvali modro (Pikti in Saksoni so si v času Rimljanov kožo in lase barvali modro s silino ali oblajstjo, Isatis tinctoria). Nobenega dokaza ni, da so Wallaceovega očeta in brata ubili Angleži (po nekaterih virih je šlo za pretepaški obračun med klani); so pa preverjeno njegovega strica obesili skupaj z drugimi škotskimi plemiči, zato ta ni mogel vzeti mladega nečaka v rejo in uk. William v resnici torej ni bil izobražen učenjak, ki bi duhovičil v latinščini in francoščini (ter nekaj časa preživel celo v Rimu), marveč prej neotesan tat in zahrbten morilec. Institucija srednjeveških veleposestnikov ius primae noctis (Droit de seigneur) oz. pravica do jemanja deviškosti podložnic je bila v resnici vse kaj drugega in se na Škotskem nikoli ni izvajala. Bitka pri Stirlingu dne 11. septembra 1297 se ni odvila na ravnici in z odločilno pomočjo šiltronov (pehota z izjemno dolgimi kopji, ki ustavijo naval konjenice), ki so jih uporabili šele v Falkirku — temveč pri mostu čez reko Forth, ki je kot ozko grlo strateško preokrenil izid boja v prid Škotom, in je zahtevala zanemarljivo število žrtev med slednjimi. Poznejše bitke pri Falkirku leta 1298 Škoti niso izgubili zaradi izdaje Roberta Bruca in odvrnitve pomoči njemu vdanih klanov, temveč zaradi premoči Angležev zlasti pri močnih lokostrelskih enotah; Wallace pa ni nikomur sledil, temveč je preprosto odnesel pete. Pozneje ga ni izdal Robert Bruce starejši, temveč Edvardu I. "Dolgokrakemu" lojalen škotski plemič John de Menteith; in ni se zgodilo v Edinburghu, temveč v Robroystonu pri Glasgowu. Wallaceu ni sodil nekakšen inkvizicijski tribunal (ki z Anglijo v tistem času nima nobene zveze) in pred smrtjo ni izjavil nič posebej junaškega (še manj vpil "Freedom!"), saj so ga obesili, utopili, skopili, razmesarili in razčetverili. Wallace in princesa Izabela (hči francoskega kralja Filipa IV. in kraljice Ivane I. Navarske, žena Edvarda II. in mati njegovega sina Edvarda III.) se nista nikoli srečala in spoznala, kaj šele, da bi bila ljubimca. (Tudi zato, ker je bila ona v času njegove smrti stara komaj 10 let.) Naslednik Edvarda I. "Dolgokrakega" kralj Edvard II. Valižanski ni bil poženščen in pomilovanja vreden izrojenec, imel je vsaj pet otrok (čeprav je bil po nekaterih dvomljivih virih menda res homoseksualen ali biseksualen) in je med drugim osnoval univerzi v Oxfordu in Cambridgeu, najprestižnejši tovrstni svetovni ustanovi.



Zato pa verski gorečnež Mel Gibson ni imel pomislekov, da ne bi osebno upodobil škotskega (torej rimskokatoliškega) "mučenika" in "odrešenika" (čeprav se je sprva celo sebi zdel prestar za to vlogo, da o njegovem smešnem naglasu ne govorimo) ter v film vpletel še neštetih drugih krščanskih motivov, verskih alegorij, religioznih namigov in drugih prispodob za podkrepitev svojega statementa, naravnost moteče opaznih skozi ves film. Ne verjamete? Čeravno vse prezrete, je dovolj očiten že Braveheartov absurdno orjaški meč, nezgrešljiv simbol križa, in njegova kalvarija pred smrtjo, kjer manjka samo še razpelo.
Ko Melu Gibsonu ubijejo ženo ali otroka, se mu vedno močno zasuče. Tako močno, da vidi rdeče in da bi rad spremenil tok zgodovine. [...] In njegovi nasprotniki vedno storijo isto napako. Ubijejo mu ženo ali otroka. To ga razbesni in spremeni v angela maščevanja. Ali še bolje, v totalnega norca, ki vidi samo kri in meso. Samo željo po vrnitvi udarca. —Iztok



A naj zaključim spravljivo in pozitivno: Braveheart je vendarle dinamičen in gledljiv zgodovinski akcijski ep, ki postreže z ganljivo zgodbo o nesmrtni ljubezni, trdnem prijateljstvu, srčnem pogumu in neomajni težnji po svobodi. (Zaznati pa je tudi freudovsko parabolo odnosa in prenosa vrednot med očeti in sinovi.) O zgodovini sicer ne nauči ničesar (kvečjemu daje izkrivljeno podobo), a z dobro dramaturgijo, živopisano scenografijo in kostumografijo, dovršeno vizualizacijo in montažo, izjemno glasbeno podlago in s prepričljivim performansom nekaterih vrhunskih angleških, irskih, škotskih in ameriških igralcev (moj favorit je pokojni Patrick McGoohan kot Edward I. "Longshanks") nedvomno dokazuje spretnost avstralskega glumača (tudi) za kamero.

2 komentarja:

  1. kot zgodovinarju mi gre film močno na živce, pa nasploh je preveč razvlečen

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha, sem ga ujel le toliko, da sem še enkrat videl tisti znameniti krik, "freedom!!". Kaj reči, ko sem bil mulec, torej sredi 90ih ko je butnil na plano, sem film močno oboževal, spomnim se,da sem prvič ob koncu tako jokal, da sem praktično izjokal oči ven. Takrat se mi je zdel vrhunski. Seveda se tekom let ta podoba nato malo izjalovi. Prav je, da omenjaš zgodovinske nesmisle, Gibson nas hoče učiti, a ni prav, da uči s tako napačnimi podatki. Prav, naj na začetku opozori, da gre za fikcijo in mirna Bosna. No, hočem reči, na film še vedno gledam nekoliko nostalgično in bo vedno "moj" film.

    OdgovoriIzbriši