6. okt. 2009

Dante's Peak (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

I've always been better at feeling out volcanoes than people and politics.

Če vemo, da je ameriški scenarist Leslie Bohem napisal besedila za smešno stereotipno dramo Nowhere to Run (1993) s Še-enim-Hlodom in ognjeno katastrofščino Daylight (1996) z upehanim Slyjem, se nam svita, kaj gre pričakovati od zgodbe o (izmišljenem) ognjeniku Dantejev vrh nad istoimenskim (izmišljenim) mestecem v ameriškem Kaskadnem gorovju, ki ima vsak čas ejakulirati na nič hudega sluteče krajane. Namreč, zoprno predvidljiv in premočrten šolski primer formule katastrofščine, kakršnih smo videli že nešteto: z ljubezensko travmo iz preteklosti obremenjen, a šarmanten in duhovit vulkanolog (Pierce Brosnan), ki mu nezgrešljivi šesti čut prišepetuje o skorajšnji nesreči v gorski vasici, njegov nejeverni šef (Charles Hallahan) in obvezna skupinica z različnimi napravicami opremljenih čudaških tech-geekov, katerih vse življenje izpolnjuje preučevanje magme in lov na piroklastične oblake, ter lokalna županja (Linda Hamilton) z dvema otrokoma in trmasto taščo, ki skupno poskrbijo za požrtvovalno-ganljivo-romantičen zaplet in ob huronskih vzklikih olajšanja (predvsem gledalcev, da je vendarle konec) zgodbo pripeljejo do značilno srečnega zaključka.



Tipska karakterizacija protagonistov in dramaturški vzorec sta skopirana iz leto prej posnetega de Bontovega Twisterja (1996), ki pa je bil ob dognanem tehničnem aspektu in fluidnem tempu (pa tudi posrečeni glumaški zasedbi) v svoji nepretenciozni absurdnosti vsaj zabaven. (Spomnim se, da so med premierno predstavo v ljubljanskem Kinu Šiška zapregli 3-metrski ventilator za posebne učinke in ga vključili med ustreznimi prizori.) Režiserju dotičnega umotvora Rogerju Donaldsonu — sicer prekaljenem avstralskem filmskem ustvarjalcu, povečini specializiranem za lahkotnejše akcijske drame in žanrske trilerje (Sleeping Dogs, No Way Out, Cocktail, Species, The Recruit, The Bank Job) — pa je uspel nič več kot standarden disaster movie, ki resda postreže z nekaterimi impresivnimi in srhljivo realističnimi prizori vulkanske erupcije, a nas zato (vsaj tri četrtine filma) dolgočasi z najsuhoparnejšimi klišeji ter se ob skrajno površnem konceptu in plitvih likih jemlje vse preveč resno. Sicer pa je le nekaj mesecev pozneje bruhajoči Volcano (1997) še slabši, Tommy Lee gor ali dol; dočim je bil Dante's Peak prava katastrofa predvsem finančno.
Leto 1997 je bilo leto vulkanov, ki je v kina poleg Volcana pognalo še enako solidni Dante’s Peak. Oba filma nekako nista navdušila ne gledalcev ne kritikov, kar je blesavo, saj so vsi očitno pričakovali neko hudičevo globoko dramatizacijo [...] Za razliko od Dante's Peaka in recimo Twisterja, je dobro tudi to, da nevarnost pride sama in da junaki vanjo glave ne tiščijo sami. Pa to, da mesto ni izmišljeno. In to, da se bruhanje vulkana začne veliko hitreje kot v Dante's Peaku, kjer je vulkan prvo polovico filma le kašljal. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar