25. okt. 2009

Disturbia (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Misteriozni triler se začne tragično, a sila obetavno, z grozljivo (in realistično) avtomobilsko nesrečo, ki po spokojnem ribiškem izletu odvzame očeta mlademu Kaleu (Shia LaBeouf). Spremljamo ga spet čez kakšno leto, ko mu gimnazijski učitelj španščine očita neznanje, nesramno opletajoč z omembo ranjkega starša, Kale pa se ga v navalu besa loti s pestmi. Ko mulca prizanesljivi sodnik za mladoletne prestopnike obsodi na tri mesece hišnega zapora pod budnim nadzorom matere (Carrie-Anne Moss) in si jetnik krajša dolgočasno brezdelje z oprezanjem za sosedi z daljnogledom, je že jasno, da si zgodba sposoja motiv slovitega Hitchcockovega Dvoriščnega okna (1954). Vendar kljub temu ostaja svež, dinamičen in privlačen, nekakšna mladostniška in posodobljena različica slavnega trilerja z Grace Kelly in voajerskim Jamesom Stewartom, z nogo v mavcu prikovanem na invalidski voziček — tudi potem, ko zgodba zajame še dodobra obrabljen filmski stereotip skrivnostnega "he-seemed-a-nice-guy" soseda (David Morse), ki ni tak, kakršen je videti, in kmalu pritegne pozornost našega protagonista, njegovega prijatelja (Aaron Yoo) in novopridobljenega dekleta iz soseščine (Sarah Roemer).



Odkrito priznam, da mi mladi glumač nenavadnega imena (ki je pri filmu debitiral z glasovno vlogo v sinhronizirani angleški verziji animeja Nausicaä of the Valley of the Wind, osebno pa sem ga opazil šele v I, robot ob Willu Smithu ter leto pozneje v Constantine ob Keanuju) ni posebej pri srcu, zlasti po svojih vlogah v debilizmih tipa Transformerji — a mu gre vendarle priznati solidno igralsko nadarjenost, in skozi avtentično, ostro interakcijo z veteranom Morseom (ki me v nekoliko manj letargični vlogi zlikovca kot sicer tokrat še kar prepriča) prikaže nekaj nadvse hvalevrednih prizorov. A kaj, ko se po spodobnem zapletu dramaturgija ne razvije v količkaj zanimiv in izviren psihološki triler s kakšnim presenetljivim razkritjem ali šokantnim preobratom, marveč se po banalnem klimaksu sprevrže v nadvse betežno kopijo Teksaškega pokola z motorko in ducata drugih slasher predelav, zaključi pa s patetično srednješolsko happy-end romanco, kjer Shia končno osvoji srce svoje izvoljenke.

Nekaj pristno napetih trenutkov Disturbie resda poskrbi za naježeno kožo in film je bil tudi sicer deležen povečini pozitivnih kritik, a resnici na ljubo ne prikaže česa drugega kot mlačno kombinacijo že večkrat videnih filmskih motivov in likov. Zatorej histerično priporočam ogled zgoraj omenjene Hitchcockove klasike, enega najboljših tosortnih cineastičnih izdelkov, kar so jih kdaj posneli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar