27. okt. 2009

Halloween (1978)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Medtem ko se kot pravoverni pogan tudi letos mrzlično pripravljam na naš največji praznik Samhain (pozneje se je med kristjani bojda razvil v predvečer vseh svetih in mnoge druge oblike čaščenja mrtvih) — ki ga bomo kot navadno preživeli ob huronskem veseljačenju, nebrzdanih orgijah sredi žitnega strnišča in priložnostnem koitusu žrtvovanju koze ali dveh ob polni luni — sem se spomnil na sloviti film iz davnih časov ameriške neodvisne kinematografije, ki je (razen tega, da je posodil ime neki težkometalni nemški skupini iz 80. let) sčasoma prerastel v enega največjih cineastičnih kultov in predmet slepega oboževanja mnogih privržencev tega žanra.



I met him, fifteen years ago. I was told there was nothing left. No reason, no conscience, no understanding; even the most rudimentary sense of life or death, good or evil, right or wrong. I met this six-year-old child, with this blank, pale, emotionless face and, the blackest eyes... the devil's eyes. I spent eight years trying to reach him, and then another seven trying to keep him locked up because I realized what was living behind that boy's eyes was purely and simply... evil.

Nekaj drži kot pribito: legendarni producent, scenarist, skladatelj in režiser horror-akcijskih nizkoproračuncev John Carpenter se leta 1978 prav gotovo ni nadejal, da bo njegova zgodba o klavcu z belo obrazno masko (sprva naslovljena The Babysitter Murders) postala največji hit med grozljivimi trilerji, da bo kot eden najplivnejših tozadevnih umotvorov navdihnila neštete teen-slasherje tedanjega časa (in pozneje), da bo zaplodila uspešno in histerično priljubljeno franšizo ter zakoličila motive, ki se bodo razrasli v prepoznavne stereotipe cele vrste projektov tovrstnega žanra (in širše). Bržčas tudi ni nameraval posneti nekakšne moralke o (sprenevedavega in hinavskega) zgražanja vredni etiki najstniške generacije, katere pohujšljivi pripadniki so simbolično kaznovani s kuhinjskim nožem — o čemer so pozneje duhovičili nekateri filmski kritiki in javnost — temveč je preprosto hotel s (celo za tiste čase) skromnim proračunom (dobrih 320 000 dolarjev) udejanjiti svojo vizijo in v vsega treh tednih, kolikor jih je imel na voljo, posneti čimboljši film (menda navdihnjen še s slovito Suspirio Daria Argenta in Izganjalcem hudiča Williama Friedkina). O ustvarjalni improvizaciji govori še kostumografija, kjer so igralci (ob razmeroma bornem honorarju) nosili kar lastna oblačila — njihova filmska imena pa se poklonijo nekaterim klasikam kot Hitchcockova Psycho ("Sam Loomis") in Dvoriščno okno ("Tommy Doyle"), slovita glasbena podlaga v neobičajnem petčetrtinskem taktu, ki jo je zložil kar sam Carpenter, in nezgrešljiva bela maska osrednjega protagonista, v resnici ustrezno predelana in pobarvana pustna maska filmskega kapitana Kirka (Star Drek) iz najbližje trgovine s karnevalskimi pripomočki. (Sijajna satira.) In rezultat? Najuspešnejši film neodvisne ameriške produkcije (vsaj iz tistega obdobja in v tem žanru), ki je v blagajne po vsem svetu prinesel kar 55 milijonov, v današnji revalorizirani vrednosti pa bi to pomenilo osupljivih 150 milijonov zelencev.



Prekaljenega cineastičnega veterana Carpenterja najbrž ni treba posebej predstavljati; komaj leto poprej je bil za smešni proračun 100 000 dolarjev posnel z westerni tipa Rio Bravo (1959) navdihnjeno policijsko streljačino Assault on Precinct 13 (1976), ki je kljub nesmrtnemu statusu sicer rezultirala v dokaj skromnem finančnem izkupičku, vendar je najbolj plodno obdobje tega inventivnega režiserja čakalo šele v odličnih 80. letih; takrat je zaporedoma posnel kopico nespornih kultov (no, vsaj za privržence njegove filmografije), kakršni so The Fog (1980), Escape from New York (1981), The Thing (1982), Christine (1983), Starman (1984), Big Trouble in Little China (1986), Prince of Darkness (1987) ter They Live (1988). Vendar je za vekomaj ostal v spominu cineastov prav s svojo grozljivko Noč čarovnic, ki jo je po zatonu franšize, ki je nanizala kar osem filmov in izmenjala številne režiserje ter producente — po prvem filmu še neposrednega nadaljevanja Halloween II (1981) in predelav Halloween III: Season of the Witch (1982), Halloween 4: The Return of Michael Myers (1988), Halloween 5: The Revenge of Michael Myers (1989), Halloween 6: The Curse of Michael Myers (1995), Halloween H20: 20 Years Later (1998) ter Halloween: Resurrection (2002) — skoraj tri desetletja po izvirniku vnovič obudil Rob Zombie v istoimenskem rimejku Halloween (2007) in njegovem drugem delu Halloween II (2009).
Pozabite na Jasona in Freddyja, v vrsti je prvi stal Michael Myers. [...] neuničljivi, jezni, maščevalni in z zelo črnim humorjem nafilani serijski morilec, ki nam je za vedno zjebal Noč čarovnic. [...] Na dan, ko se otroci našemijo v različne maske in kričijo: 'Trick or Treat.' In stari dobri Mike jim ni dal ne tricka ne treata, marveč oster nož in srhljivo belo masko, ki si jo je nataknil na svoj deški obraz. —Iztok

Roko na srce: razen sequela iz leta 1981 so vse predelave, derivati in vsi drugi referenčni izdelki (nekateri bolj, drugi manj) navaden ovčji ekskrement; pa ne le po mojem skromnem mnenju, in ne glede na to, ali se izvirniku poklonijo, ga parodirajo ali tako in drugače posnemajo. Pač pa zaradi svojih občih lastnosti ter raisona d'être vseh sequelov nasploh, in seveda zavoljo pomanjkanja vseh tistih avtentičnih prijemov, motivov in likov, ki jih (tako kot običajno) prinaša izvirnik: pomenljiva parabola o deviantnosti arhetipskega predmestja in generacijski patologiji družinskih vrednot (z namigi na incest), nepopisno srhljiv prikaz psihosocialnega zla, utelešenega v liku ledeno brezizraznega psihopatskega morilca (ki pri sploh ne pretirano eksplicitnih in krvavih dejanjih za seboj pusti razmeroma skromno število žrtev, namreč pet oseb in enega psa), eno najbolj legendarnih glasbenih podlag vseh časov in enega najbolj posrečenih filmskih koncev odtihmal. Ah, saj res, film je tudi bistveno pospešil glumaško kariero dotlej popolnoma neznane igralke Jamie Lee Curtis in utrdil sloves žanrskega veterana Donalda Pleasencea (zaigral je v več kot 200 filmih), s katerim sta s Carpenterjem (ki ga je menda izjemno spoštoval) zasebno postala dobra prijatelja in ga je potem uporabil še v svojih Princu teme ter Pobegu iz New Yorka.



I watched him for fifteen years, sitting in a room, staring at a wall, not seeing the wall, looking past the wall — looking at this night, inhumanly patient, waiting for some secret, silent alarm to trigger him off. Death has come to your little town, Sheriff.

Kar zadeva motive Noči čarovnic oz. priljubljenega trendovskega praznika pustnih šem, okostnjakov in groze, pa mi od vseh tovrstnih (omembe vrednih) umotvorov v zadnjem času pride na misel posrečeni poklon žanru, zabavni in povsem znosno kratkočasni Trick 'r Treat (2008) scenarista in režiserja Michaela Doughertyja. Na spodobno tehnično opremljenem domačem kinu si ga velja ogledati ob sodu hmeljevega zvarka, v krogu prijateljev in soju sveč, zlovešče predirajočih večerni mrak iz za to priložnost umetelno izrezljanih buč na verandi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar