19. okt. 2009

The Illusionist (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Po kratki zgodbi Stevena Millhauserja posneti The Illusionist prinaša misteriozno kostumsko dramo o nenavadno veščem dunajskem gledališkem čarodeju Eisenheimu (Edward Norton), ki na prelomu 20. stoletja z neverjetnimi nastopi navdušuje svoje občinstvo. Ko njegovo predstavo nekoč obišče sam avstro-ogrski prestolonaslednik Leopold (Rufus Sewell), v prinčevi spremljevalki (in prostovoljki pri svojem triku) spozna nesojeno mladostniško ljubezen Sophie (Jessica Biel), s katero sta ju pred časom ločila prepad plemiškega stanu in nezdružljiva življenjska usoda. Samovoljnemu in osovraženemu pretendentu monarhije sredi burnih časov nikakor ni všeč pozornost, ki jo čarodej namenja njegovi zaročenki, zato glavnemu policijskemu inšpektorju Uhlu (Paul Giamatti) naroči, naj s svojo tajno službo pribočnikov opreza za skrivnostnim iluzionistom. Potem ko se nekdanja zaljubljenca ne moreta upreti želji, da bi se vnovič sestala, bolestno ljubosumni Leopold v pijanskem deliriju pobesni, stvari pa nepričakovano uidejo nadzoru in skrenejo v nepojasnjeno smer.



Ob psihosocialni paraboli upora posameznika zoper nedotakljivost doktrine despotizma je neogibna zlasti primerjava z Nolanovim filmom The Prestige (2006), o katerem sem pisal pred časom — obe zgodovinski drami sta prišli na filmska platna istega leta (skupaj s kriminalno komedijo Scoop režiserja Woodyja Allena s podobnim čarovniškim motivom), upodabljata odrske čarodeje in rokohitrce, odlikuje ju čudovito patinirana stilska vizualizacija ter bogata kostumografija in scenografija, zanimivo dramaturgijo pa v obeh primerih sijajno nadgradi zvezdniška igralska zasedba. Podobnosti med njima se sicer tukaj počasi končajo; Nolanov okultni triler govori o obsesiji s čarodejevo skrivnostjo in o podreditvi vsega življenja magični predstavi, drama mladega ameriškega scenarista in režiserja Neila Burgerja pa je predvsem ljubezensko-kriminalna zgodba o vzročnem prepletu motivov in časovnem sosledju dogodkov, v katerem detektiv za petami domnevnemu morilcu razpleta logične sledi in ugiba o namerah nedoumljivega čarodeja — v sklepnem dejanju pa se izkaže, da nič ni bilo tako, kot je bilo videti; da je spretno napeljana zgodba o tragični ljubezni le še en čarovniški trik in iluzija.
Škoda, da je iluzija tudi tale film. Iluzija o dobrem filmu, ki je le še en povprečen, da ne rečem slab film o čarovniku. Kot The Prestige, če potegnem hitro primerjavo iz istega leta. In tudi tokrat imamo na koncu presenečenje, ki naj bi odtehtalo vse ostale napake. Pa jih ne, žal, saj gre le za film, ki bi ga lahko David Copperfield vsak dan posnel na začetku svoje kariere, če se malo pošalim. —Iztok



Life and death. Space and time. Fate and chance. Theses are the forces of the universe. Tonight, ladies and gentlemen, I present to you a man who has unlocked these mysteries. From the furthest corners of the world where the dark arts still hold sway he returns to us to demonstrate how nature’s laws may be bent.

Skozi sijajno vinjetno kamero (posrečena zmes art filma in všečne mainstreamovske kinematografije) in retrokurzivno naracijo prikazano, kot britev ostro zgodbo obuja odlična igralska zasedba. Za Nortona bržčas ni pretirano reči, da je eden najbolj zanivimih in predanih glumačev svoje generacije, nemara celo dostojen naslednik svojih slavnih newyorških rojakov Ala Pacina in Roberta De Nira. Nič slabši karakterni in navdušujoče večstranski igralec Giamatti se je z briljantnimi liki izkazal v nekaterih huronsko uspešnih projektih kot American Splendor (2003), Sideways (2004), Cinderella Man (2005) in drugih; nadvse prepričljivega Sewella pa se bomo najverjetneje spomnili iz odlične sci-fi retro-noir srhljivke Dark City (1998) scenarista in režiserja Alexa Proyasa. In nazadnje velja pohvaliti tudi starleto družinskega sitcoma 7th Heaven Jessico Biel, ki v avtentični interakciji z Nortonom in s pretanjenim likom rahločutne plemkinje pokaže, da vendarle ni zgolj še eden mnogih čednih obrazov dolgonogih muh enodnevnic.



Oba trilerja bolj kot na strogo realistično dramaturško substančnost in zgodbovno kredibilnost seveda stavita na končni twist. Pri Nolanu je (ob pozornem ogledu) ta razmeroma predvidljiv, v samem razpletu zgodbe celo banalen in za fantazijske lase privlečen deux ex machina preobrat; pri Burgerjevem filmu pa pronicljiv, skladen preplet logičnega sosledja in ujemanja dogodkov, ki ga še tako natančen gledalec do zadnjih minut filma resnično težko predvidi. Ta neomajna konsistentnost je (po mojem) njegova največja vrlina (in nedvomna prednost pred Nolanovo zgodbo); seveda ob prispodobi večno aktualne metafikcijske dileme o tem, ali si gledalci res želijo razumeti čarodejev trik — ali pa hočejo le iluzijo, očaranje in neoprijemljivo fascinacijo? Nolan odgovarja s tem, da ultimativne iluzije ni: je le domena znanstvene fantastike in obskurnih tehničnih pripomočkov. Burger pa z Iluzionistom pritrjuje pravovernemu arhetipu magičnih predstav: ultimativna iluzija obstaja — namreč kot dovršeno spretno in tehnično brezhibno izpeljan umetnikov trik, ki ga ne bo nikoli razkril pred prozaično radovednostjo občinstva.

Ni komentarjev:

Objavite komentar