13. okt. 2009

The Last Castle (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

You tell them nobody takes our flag. And you raise that flag so it flies high where everyone can see it. Now you've got yourself a castle. The only difference between this castle and all the rest is that they were built to keep people out. This castle is built to keep people in.



Jetniški filmi običajno prinašajo (skoraj izključno moškemu občinstvu namenjene) zgodbe o zoperstavljanju posameznika represivni indoktrinaciji sistema ter navdihujoče moralke o kesanju, kazni in duhovni odrešitvi. Film (razmeroma neizkušenega) izraelskega režiserja Roda Luria po zgodbi in scenariju Davida Scarpe tozadevno ne predstavlja skorajda nič novega ali pomensko kakorkoli pretresljivega.

Generala Irwina (Robert Redford), odlikovanega vojnega veterana in junaški navdih številnih generacij vojakov, zaradi neupoštevanja ukazov (ki rezultirajo v smrti voda vojakov pod njegovim poveljstvom) po obtožbi pred vojaškim sodiščem privedejo na služenje kazni v zapor pod vodstvom frustriranega uradnika in strateškega teoretika, polkovnika Winterja (James Gandolfini). Slednji s pomočjo zagnanih paznikov uveljavlja stroga pravila kaznilnice, ki včasih posežejo pregloboko v osnovne človekove pravice in vojaški kodeks časti; tako vsaj meni general Irwin, ki se kljub začetni resigniranosti začne upirati avtoriteti in dvomljivi morali sadističnega upravnika. Pri tem s svojo karizmo, z vztrajnostjo in z visokimi etičnimi načeli navdihne sojetnike, da se mu v nekakšni šahovski igri strateških improviziranih diverzij pridružijo v organiziranem uporu zoper vodstvo zapora — z namenom, da bi s signalom narobe izobešene ameriške zastave na kaotične razmere opozorili generala posebnih enot Wheelerja (Delroy Lindo), Irwinovega nekdanjega prijatelja, ki bi z vojaškim posegom vnovič vzpostavil red v oblegani kaznilnici.

Naslovna metafora o "poslednji trdnjavi" se nezgrešljivo nanaša na koncept ameriškega patriotizma in miselnosti državotvorja, zaznamovanega predvsem z doktrino teritorialne nedotakljivosti in svetosti (kot prispodoba nekoga, ki je "kralj svojega gradu"); predstavlja tudi neomajnost duha in je utelešena v simbolu zastave, znaku ameriškega ponosa in časti. Prav to je tisto, kar general Irwing z lastno kalvarijo vzbudi v sojetnikih, da ga podprejo pri uporu — ko z odločnostjo in očetovskim zgledom v njih znova prebudi čut za (vojaško) etiko in pripadnost, ki jim kljub storjenim prekrškom zagotavlja moralno zmago.



So we're packed away here as prisoners. And one thing is certain, our captor have the power. They can humiliate us, they can beat us, they can lock us away in a dark hole for days on end. But there's one thing they cannot do. They cannot take away from us, who we are. And we are soldiers! And it is the one thing, the ONE thing that gives us a chance in here. And that nobody can take away!

Film, posnet v dvorcu podobni državni kaznilnici Tennessee, je bil sredi vsesplošnega domoljubja po dogodkih 11. 9. 2001 (glasbena podlaga skladatelja Jerryja Goldsmitha je tako tudi naslovljena) nekoliko bolje sprejet zlasti v Združenih državah; povsod drugod je bolj ali manj flopnil, tako finančno kot pri odzivu kritikov in občinstva. Temu le stežka oporekam(o), saj ob predvidljivo plehkem posiljevanju s patriotizmom in kodeksom časti (ter kljub neprepričljivim ognjenim akrobacijam in preobratu v čustvenem razpletu) prinaša zgolj še eno od pripovedi o pokori in nesebičnem žrtvovanju za "višje" cilje.

2 komentarja:

  1. Kako pa pridemo pri takem poflu do celih 6 zvezdic? Mogoče Robert Redford 8, vse ostalo -2?

    OdgovoriIzbriši
  2. Mhja. 6 je (tako kot na faksu) pozitivna ocena, saj film vendarle prinaša neko sporočilo, stoji kot dramaturška celota, kamera, kostumi in scenografija so zelo dobri, nad montažo in režijo nasploh tudi nimam hudih pripomb, pa Gandolfini me je navdušil z ne čisto klišejskim performansom totalnega kretena, temveč z inteligentnim in dokaj pretanjenim prikazom zafrustriranega pisarniškega vojaka. V bistvu je njegova vloga najboljša v tem filmu, čeprav Redford že sam po sebi prinaša karizmo in s prezenco zagotavlja težo svojemu liku. In ker sem petico prisodil takim resničnim poflom kot Indecent Proposal (1993) ali Broken Arrow (1996), ta film pa se mi vseeno zdi za spoznanje boljši, je torej 6/10 še najbolj primerna ocena.

    OdgovoriIzbriši