3. okt. 2009

Logan's Run (1976)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Sometime in the 23rd century the survivors of war, overpopulation and pollution are living in a great domed city, sealed away from the forgotten world outside. Here, in an ecologically balanced world, mankind lives only for pleasure, freed by the servo-mechanisms which provide everything. There's just one catch: Life must end at thirty unless reborn in the fiery ritual of Carrousel.



Po leta 1967 izdanem istoimenskem distopičnem romanu Williama F. Nolana in Georga Claytona Johnsona posnet film prinaša zgodbo o namišljeni družbi prihodnosti, kjer v futuristične metropole zaprta populacija ohranja demografsko-ekonomsko ravnovesje produkcije in potrošnje tako, da ljudje pri starosti 30 let preidejo na novo raven bivanja, se prenovijo, "prerodijo", skratka, umrejo — v pomembnem življenjskem obredu prehoda, imenovanem "vrtiljak". Medtem ko se rod mladcev povečini predaja hedonizmu in spolnim užitkom, se skupine disidentov upirajo avtokratskemu enoumju in bežijo iz mesta; za petami so jim posebne enote varuhov reda (sandman), med katerimi sta tudi prijatelja Francis 7 (Richard Jordan) in Logan 5 (Michael York). Slednji ima sam pri sebi pomisleke o popolnosti sveta, v katerem živi, in njegovi dvomi se izkažejo za upravičene, ko skupaj z uporniško Jessico 6 (Jenny Agutter) pobegneta iz podzemne kupole v zunanji svet in prvič v življenju srečata moža, ki je starejši od treh desetletij (Peter Ustinov).

Anti-utopična visokoproračunska ekstravaganca priznanega angleškega režiserja Michaela Andersona, ki jo krasi kinematografski pristop snemalca Ernesta Laszla in glasbena kulisa Jerryja Goldsmitha, zanesljivo sodi v repertoar klasik tega žanra; dasiravno je današnjim očem nemara videti ridikulozno in kljub relativni perspektivi dokaj naivno. Jasno, film gre ocenjevati iz časovne distance, a se obenem — ob veliko pronicljivejših, nesmrtnih kultih kot Schaffnerjev Planet of the Apes (1968) in znameniti Kubrickov 2001: A Space Odyssey (1968), posnetih skoraj desetletje poprej — velja kritično vprašati o njegovi vsebinski in sporočilni vrednosti. Iščemo jo lahko v nezgrešljivi metafori paradigme krščanstva (ali katere druge religije), ki ubogljivim in lojalnim podanikom obljublja lažno odrešenje po smrti, da bi skozi ideološko zaslepljenost nadzorovala svoje ovčice. V distopiji je mogoče zaznati tudi alegorijo hladne vojne, ki navzkrižja med Vzhodom in Zahodom transformira v kontrast med režimoma totalitarizma in demokracije oz. manifestacijo med artificielno uravnanimi in naravnimi človekovimi nagoni. Najbolj očiten je najbrž upor indoktrinaciji vsevidnega Velikega brata, namig na slavni Orwellov roman 1984 (izdan leta 1949), vsebinsko pa se napaja še pri Isaacu Asimovu (Pebble in the Sky) in drugih piscih znanstvene fantastike.



Kar zadeva filmski vpliv, je bilo v času politično-gospodarskega idealizma in svobodomiselnosti (Fordove, pozneje Carterjeve administracije) to plodno obdobje za stilizirane vesoljske operete tipa Star Trek (1966—1969), čez čas huronsko priljubljenega sitcoma, ki je zaznamoval nazor in percepcijo celotne generacije in številnih cineastičnih stvaritev odtlej — tudi tukaj opisanega. Na razkol med idealistično utopijo "krasnega novega sveta" in kruto neizprosnostjo kapitalizma je sicer opozarjal že po istoimenskem romanu slavnega H. G. Wellsa posneti The Time Machine (1960) in so ga v bežnih namigih prikazovale še satire kot Westworld (1973) s karizmatičnim Yulom Brynnerjem ali Rollerball (1975) z Jamesom Caanom; ter prvi znanilci prihajajočega vala postapokaliptičnih filmov kot The Omega Man (1971) ter A Boy and His Dog (1975). A še preden sta Scottova Alien (1979) in Blade Runner (1982) brutalno obračunala s prostodušnim idealizmom ter optimistično demagogijo "pogleda v lepšo prihodnost" in je iz Dežele tam doli pridivjal armagedonski cestni triler Mad Max (1979), je komaj leto po Loganovem begu v svetovne kinematografe bučno privršala Lucasova Vojna zvezd (1977) — in nič več ni bilo tako kot prej.

Film je prejel oskarja za posebne dosežke ter nekaj drugih nominacij in nagrad. Njegov vpliv in nekatere zglede je mogoče zaslutiti v mnogih poznejših akcijskih distopijah in satirah, recimo v po Kingovem romanu posnetem The Running Man (1987) s Švarcijem ali Demolition Man (1993) z njegovim večnim rivalom Sylvestrom — ki se na prvi (p)ogled (ali sodeč po oceni na IMDb) zdita bolj ali manj enakovredna, vendar prvi v vseh smislih daleč prekaša drugega. (A o tem kdaj drugič.)

3 komentarji:

  1. Vedno sem bil mnenja, da druga polovica, ki se dogaja na odprtem, nekoliko pokvari film. Ga pa sicer pogledam vsakih nekaj let.

    OdgovoriIzbriši
  2. Bo že držalo, sicer ga pa kvari več stvari (npr. tisti nesmisel v ledeni votlini) in marsikaj bi bilo lahko veliko bolje, celo za tiste čase. Mogoče se zato že X let trudijo posneti rimejk, a ga do danes še ni dočakal - čeprav bi to celo utegnil biti med tistimi rimejki, ki vsaj niso (bistveno) slabši od originala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Baje bo v prihajajočem rimejku bežal Ryan Gosling

    OdgovoriIzbriši