20. nov. 2009

Cars (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Float like a Cadillac, sting like a Beemer.

Bržčas ni pretirano reči, da so ustvarjalci sodobnih celovečernih animiranih filmov danes vsaj toliko (pri)znani kot najslavnejši režiserji. Kalifornijec John A. Lasseter je eden največjih med njimi, saj je kot pisec, (izvršni) producent in/ali režiser podpisan pod večino vseh ameriških animirank, kar smo jih v zadnjem času ugledali, od prvega Sveta igrač (1995) do risank WALL·E (2008), Bolt (2008) in Up (2009). Zaslužen je še za marsikaj, saj je kariero začel kot animator pri Disneyju, nadaljeval pa v računalniškem oddelku slovitega podjetja Lucasfilm, ki ga je kupil jabolčni oče Steve Jobs in tako ustanovil Pixar. Po strahovitem uspehu njegovega Reševanja malega Nema leta 2003 (najbolje prodajan DVD vseh časov in 860 milijonov dolarjev zaslužka z blagajnami kinodvoran vred) je začel po tem inovativnem animacijskem studiu stegovati kremplje Disney in ga v začetku leta 2006 za astronomskih 7,4 milijarde dolarjev tudi kupil — John pa se je spet znašel pri nekdanjih delodajalcih. Ali pa je k temu tudi sam kaj malega prispeval — kot režiser se je namreč preizkusil pri obeh delih franšize Toy Story (v pripravi je tretji), Življenju žuželk (1998) in pri tukaj priobčeni animiranki Cars, huronsko priljubljenem in finančno (zlasti po zaslugi globalnega merchandisinga, od igrač do računalniških iger) njegovem do zdaj najuspešnejšem režiserskem podvigu — ki je očitno dokončno prepričal tudi Disneyjeve delničarje.



Zgodba (že) v Disneyjevi maniri združuje družinski preplet motivov za vse rodove: starejša generacija se bo ob zabavnih pop-referencah in nostalgičnih domoljubnih obrisih simbolizma ceste 66 med drugim lahko muzala — kako ironično — karikiranju merchandisinga in ameriške potrošniške miselnosti, ki iz vsega naredi posel in predstavo. Mlajšemu rodu pa prinaša simpatično basen o nadutem in vase zaverovanem dirkalnem avtomobilčku, ki na arhetipskem podeželju dobi lekcijo iz ameriških vrednot — pomena moštvene igre, nesebičnosti in spoštovanja do izkušenejših od sebe — ob dovolj očitnih namigih na razkol med paradigmama tradicionalizma (beri: patriotskega konservatizma) in mestnega tehnicističnega modernizma (beri: kulturnega in ekonomskega globalizma). Vse skupaj je priljudno zapakirano v navdihujočo pripoved o tem, da sta bolj kot bogastvo in slava pomembnejša iskreno prijateljstvo in rezultati trdega dela, da (vsa) preteklost še ni za v staro šaro, da starost prinaša modrost in da sta poštenost ter fair play vedno poplačana. No ja, precej naivno in poenostavljeno, ampak — to je pač romantična industrija sodobnih politično korektnih pravljic.



Omeniti gre izjemno vizualno podobo (Avtomobili so prvi Pixarjev film, ki uporablja časovno zamudni in strojno zahtevni ray tracing) in sijajno glasbeno kuliso, mestoma sentimentalno podloženo z rockovskim zvokom. Risanka si je prislužila saturn in globus za najboljši animirani film, nominirana je bila za dva oskarja in bafto ter bila deležna številnih drugih cineastičnih priznanj. Kar pa zadeva našo deželico, je bila med tistimi izdelki, kjer je bil po mojem že docela očiten velikanski napredek v kakovosti slovenske sinhronizacije (glede na sicer sila spodobne prejšnje projekte) in jo tozadevno lahko navdušeno pohvalim.

1 komentar:

  1. Se strinjam z oceno, Pixar je daleč pred vsemi. Čeprav je pa tudi res, da sem se z avtomobili manj poistesvetil kot napr. z ribami.

    OdgovoriIzbriši