3. nov. 2009

Crimson Tide (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mr. Cob! —Yes, sir? —You're aware of the name of this ship, aren't you Mr. Cob? —Very aware, sir! —It bears a proud name, doesn't it, Mr. Cob? —Very proud, sir! —It represents fine people. —Very fine people, sir! —Who live in a fine, outstanding state. —Outstanding, sir! —In the greatest country in the entire world. —In the entire world, sir! —And what is that name, Mr. Cob? —Alabama, sir! —And what do we say? —Go 'Bama!

Producent in režiser Tony Scott (Top Gun, True Romance, Enemy of the State, Man on Fire, Déjà vu), bržčas nekolikanj manj slaven filmski ustvarjalec od svojega starejšega brata Ridleyja, se v akcijskem vojnem trilerju Škrlatna plima loteva upora na ameriški jedrski podmornici, ki izpluje v mednarodne vode, potem ko se po vojaškem udaru in grožnji fanatičnega ruskega skrajneža z atomskim orožjem nevarno zaostri svetovni politični položaj. V stopnjujoče paranoičnem vzdušju (in taktični pripravljenosti, "kakršne ni bilo od kubanske krize" med hladno vojno) na bojno plovilo prispe ukaz generalnega štaba o uporabi nuklearnih izstrelkov, ki pa je zaradi komunikacijskih težav okrnjen in nepopoln. Na tej načelni točki se udarita prekaljeni vojni veteran, oblastni kapitan Ramsey (Gene Hackman), ki strogo izvršuje ukaze vojaškega vrha ZDA in slepo zaupa hierarhiji poveljevanja, ter njegov prvi častnik Hunter (Denzel Washington), ki ima militaristični indoktrinaciji in omikanemu nazoru o vojaški etiki navkljub (ali pa prav zato) pomisleke glede uporabe ultimativnega sredstva množičnega uničenja, ter se s peščico somišljenikov odločno zoperstavi avtoriteti poveljnika.



V bleščeči produkciji Dona Simpsona in Jerryja Bruckheimerja ter po scenariju Michaela Schifferja in Richarda Henricka posneta zgodba prinaša zanimiv paradoks vprašljive (ne)zmotljivosti (politično-vojaškega) sistema ter moralnih dilem posameznika, ki se zaveda ultimativne moči in sposobnosti globalnega uničenja. Film sporoča, da je sistem nepopoln in da lahko v nekaterih primerih zataji, v ključnih trenutkih pa tedaj prevlada zmožnost racionalnega, pragmatičnega odločanja in golega človeškega dejavnika. Zgodba je seveda fiktivna in celoten protokol aktiviranja in uporabe jedrskega orožja — z mrzličnim vojaškim drilom in smešnim skakanjem naokrog z raznimi ključi in potrditvenimi kodami — je skoraj v celoti izmišljen (čeprav je pristojnost kapitanov podmornic, da v določenih primerih samostojno presodijo o uporabi balističnih izstrelkov, zgodovinsko avtentična). Vendar obenem odstira pomenljiva etična vprašanja, ki presegajo filozofijo slavne von Clausewitzeve teze o tem, kako je "vojna zgolj podaljšek politike z drugimi sredstvi", in med vrsticami satirično (morda nehote) cilja na globalno ameriško doktrino vzdrževanja svetovnega miru. Zlasti, ker (razen na poročilih CNN) v resnici nikoli ne vidimo sovražnika ameriških podmorničarjev; potemtakem je družbeno-politična (ameriška) institucija vojaške moči sama sebi edini sovražnik, ali kakor v prispodobi (zelo "previdno", kot mu posmehljivo očita kapitan) pove prvi častnik Hunter: "Pravi sovražnik je vojna sama."

Be careful there, Mr Hunter. It's all I've got to rely on, being a simple-minded son of a bitch. Rickover gave me my command, a checklist, a target and a button to push. All I gotta know is how to push it, they tell me when. They seem to want you to know why.

V karizmatični konfrontaciji obeh glavnih protagonistov nosita skoraj vso težo napetega filma odlična Hackman in Washington, ki jima gre priznati karakterizirano uravnoteženost likov in celo prepričljivost argumentov; vojno sodišče admiralitete na koncu ugotavlja, da "sta imela oba prav in sta se tudi oba motila". Junak in moralni zmagovalec je sicer Denzel; mačistični in testosteronski hvalospev vojaški tehnologiji in domoljubju ter dinamično adrenalinsko dogajanje, podprto z veličastno glasbo Hansa Zimmerja (prejel je grammyja), pa kljub mestoma boleče naivnem in sila poenostavljenem prikazu poskrbita za to, da filmu odpustimo nekatere tehnične, historične in dramaturške nedoslednosti.



Zapomnljivi so še dialogi, ki jih je izpilil in dopolnil Quentin Tarantino (čeprav se njegovo ime uradno ne pojavi) in marsikje kot zaščitni znak sarkastično odražajo njegov scenaristični pristop, s številnimi referencami na kinematografijo in popkulturo: od prerekanja častnikov o tem, kdo je igral v filmu The Enemy Below (1957) in prepiranja podmorničarjev glede tega, katera različica stripa Silver Surfer je boljša, internih dovtipov o vesoljščini Star Trek in Kirkovih ter Scottyjevih enovrstičnicah, do slovite retorične prispodobe o lipicancih, ki da "ne prihajajo iz Portugalske, temveč iz Španije" (in "so ob rojstvu črni, ne beli", s čimer namiguje tudi na prikrit rasni konflikt). Še zdaj ne vem, ali je nerodnost namerna (in dovolj pozornemu gledalcu metaforično sporoča, da se motita oba, tako Ramsey kot Hunter — da sta torej nepopolna in zmotljiva tako država kot posameznik); ali pa se pisec tega dela scenarija resnično ni nikoli vprašal, zakaj se slovitim konjem reče "lipicanci" in ne kako drugače. Kakorkoli že, če je govora o tej pasmi konj, bi bilo (ne glede na njihov izvor) korektno omeniti Slovenijo (ali pa vsaj Habsburško monarhijo, če že ne Lipice). Sicer pa tudi jack russel terierji niso "najpametnejši psi na svetu".

Yeah, horses're fascinating animals. Dumb as fenceposts, but very intuitive. In that way they're not too different from high school girls: they may not have a brain in their head but they do know all the boys want to fuck 'em.

Med zanimivejšimi (lahkotnejšimi) akcijskimi podmorniščinami velja nazadnje omeniti še pet let prej posneti McTiernanov Lov na Rdeči oktober (1990) ter pet let poznejši U-571 (2000) Jonathana Mostowa. Če pa že omenjam tosortne filmske projekte, potem naj dodam še to, da vsi tukaj omenjeni skupaj ne sežejo niti do kolen slavni Petersenovi drami Das Boot (1981), po mojem skromnem mnenju najboljšemu med njimi in enemu najbolj briljantnih vojnih filmov tudi sicer.

1 komentar: