29. nov. 2009

The Day After Tomorrow (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○
Režiser Roland Emmerich, ki je Združene države sistematično uničeval že v filmih Dan neodvisnosti in Godzilla, gre tokrat do konca. Vse tja do risanke Ice Age. Do nove ledene dobe, ki nad Los Angeles spusti tornade in pomete s celim Hollywoodom, nad New York pa pošlje orjaški morski val ter rekordno nizke temperature, ki iz najljubšega mesta Wodyja Allena naredijo orjaško drsališče. In ljudje dobesedno zmrznejo. Do konca in naprej. Od Kanade do Mehike. —Iztok

Oba redna in vsi štirje občasni bralci tega bloga so bržčas opazili, kakšen tečen prdec sem, kar zadeva novodobne puhle akcijske spektakle, pri katerih očesni bombončki praviloma kompenzirajo odsotnost fabule in katerih ogled rezultira v smrtnem dolgčasu še tako zagretih cineastov. Mislim, dajte no, mar kdo še vedno misli, da CGI sam po sebi še koga vzburja? (Dragi Michael Bay, umiri se že — videli smo vse, kar se da videti, zatorej zbogom in hvala za vse ribe.) Nič drugače ni pri katastrofščinah in/ali vesoljščinah, ki nam zadnja desetletja vztrajno vsiljujejo (awesome, dude) z ultimativnimi posebnimi učinki podprto vizualizacijo in povzročajo možgansko anevrizmo z neprizanesljivim 12-kanalnim prostorskim hrupom — a ob ridikulozni predstavi njihovih protagonistov radostno pozabljamo, da so filmi nekoč prinašali (predvsem) nekaj, čemur smo rekli "vsebina".



Producent in režiser nemškega rodu Roland Emmerich (Universal Soldier, Stargate, Independence Day, Godzilla, 10 000 BC) se je kot filmski ustvarjalec povečini zapisal prav spektakularnim (sci-fi) akcijskim katastrofščinam; njegov zadnji tak umotvor 2012 (2009) je imel biti nič manj kot mati vseh slednjih. Že prav. Da pa ne bi vzbujal (napačnega) vtisa, kako sem a priori proti celotnemu žanru in že kar načelno pizdim čez vse tosortne projekte, medtem ko kakor poslednji artfag slinasto onaniram ob umetniški retrospektivi kazahstanskega vojnega dokumentarca in von Trierjevih ekscesih, bom rekel takole: Dan po jutrišnjem sploh ni slab film. Pravzaprav se mi zdi Emmerichov najboljši (med vsemi omenjenimi, ki sem jih videl, seveda). Tako. Saj ne, da bistveno odstopa od premočrtne formule filmov katastrofe, ki se jih Emmerich povečini drži kot pijanec plota. Skrajne okoljske razmere, nesreča oz. katastrofične okoliščine (vesoljci, velikanske živali, tehnološke bizarnosti ipd.), kot arhetipski kontrast temu pa se nečloveškim razmeram zoperstavljajo ljudje, ki skozi raznovrstne zgode in nezgode dokazujejo svojo neomajnost, humanost, pogum in ljubezen do sočloveka. Vse lepo in prav in po vrsti kot hiše v Trsti. Tokrat imamo (paleo)klimatologa Jacka Halla (Dennis Quaid), ki strokovno javnost (in posebej podpredsednika ZDA) opozarja na dramatične klimatske spremembe ter vpliv obrnjene dinamike severnoatlantskega morskega toka, a (seveda) nikogar ne uspe prepričati. Verjamejo mu le redki čudaki, kakršen je profesor Terry Rapson (Ian Holm), vsi drugi trmoglavci pa si ne dajo dopovedati nadvse očitnega, še potem, ko po vsem svetu že pustošijo silovita neurja in ljudi pobija orjaška toča. Razsvetli jih šele apokaliptični morski val, ki zalije New York, in globalni snežni megavihar, ki vso Severno Ameriko pahne v ledeno dobo. Jack se raje kot v kolone milijonov beguncev, ki rinejo na jug v Mehiko, čez nepregledne snežne planjave odpravi po sina Sama (Jake Gyllenhaal), ki se s skupino sotrpinov po nasvetu očeta pred mrazom zateče v mestno knjižnico — najhujši ledeni šok namreč šele prihaja, ko jih bo doseglo smrtonosno hladno oko orkana.

Ob solidnem igralskem performansu (motiv odsotnega starša, ki se skuša odkupiti v očeh odraščajočega sina, sicer ni posebej izviren — pa še kaj bi se našlo) je zgodba vendarle kratkočasna, podoba v sneg in led ovitih ameriških velemest pa dovolj prepričljiva. Fizika, okoljske spremenljivke in meteorološka dejstva (denimo pojav hipne pomrznitve) so v maniri tovrstnih filmov resda smešno naivni, da ne rečem butasti — a vendar so celostno ter v prispodobi tudi srhljivo aktualni in prinašajo pomenljivo opozorilo. (Zgodbo je navdihnila knjiga The Coming Global Superstorm avtorjev Arta Bella in Whitleyja Strieberja iz leta 1999.)



Dejstvo, da se zaradi globalnega segrevanja in učinka tople grede pospešeno topi polarni led, namreč (žal) ni nobena fikcija. Da se vztrajno dviga morska gladina, kar čedalje bolj vpliva na klimatsko ravnovesje po vsem svetu, tudi ne. Da izginotje ekosistemov povzroča množično izumrtje nekaterih vrst živali, medtem ko druge obupano iščejo zatočišče celo v naseljenih območjih (kjer jih seveda ljudje neusmiljeno iztrebljajo), tudi ne. Da so neposredna posledica vremenskih sprememb orkani, uničujoči tsunamiji in poplave, ki iz leta v leto terjajo več človeških žrtev, tudi ne. Da nepovratne klimatske razmere na drugi strani sveta nekoč zelena in plodna območja spreminjajo v strupene puščave, tudi ne. Če dobro razmislimo, je koncept o "novi ledeni dobi" sicer za lase privlečen in dramaturško prenapihnjen — a ne docela nemogoč scenarij.

Ta družbenokritični namig o ekološki odgovornosti se mi — poleg (še kako realnih) satiričnih podtonov o sprenevedanju bogatih svetovnih ekonomij med oportunističnim sprejemanjem pomembnih okoljskih odločitev ter muzanju ob tem, kako se lahko geopolitično ravnovesje čez noč spremeni — torej zdi hvalevreden ter civilizacijsko relevanten in v mojih očeh (relativno gledano) zaenkrat zanesljivo uvršča ta Emmerichov film na vrh seznama njegovih kinematografskih projektov.
The Day After Tomorrow, sicer zelo solidna reciklaža 11. septembra, izmed vseh dosedanjih filmov katastrofe upa najdlje, saj na koncu izgubi bitko in prizna popolni poraz. Poraz, ki ga niso premogli niti Marsovci, kaj šele vulkani in meteoriji. —Iztok

4 komentarji:

  1. Ne vem zakaj bi hrup povzročal možgansko anevrizmo...

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj sploh ne vem, kaj je to možganska anevrizma - menda pa ni nekaj prijetnega in pozitivnega. Don't mind the sarcasm and irony.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni je tale film porazen. Toliko napak in delanja norca iz gledalca še v življenju nism videl.

    - tip gre v najhujšem viharju peš iz New Yorka do Washingtona. Kot bi šel iz Kamnika v Mengeš
    - snega je toliko, da so pod njim cele stolpnice, ampak njemu se vseeno vdre skozi streho, na kateri je pa vsega 10cm snega
    - ko se tanker "pelje" po ulici ob njem iz vode gledajo semaforji, čeprav je tankerja pod vodo najmanj 15m
    - taborjenje v takšnem viharju, zjutraj pa na šotoru ni snega
    - glede na proračun porazno računalniško narejeni volkovi, bolje, da bi vzeli natrenirane pse in jih posneli (ampak ne, mi smo moderni in delamo stvari računalniško)
    - še 100 stvari, ki se jih zdajle ne spomnim. Spomnim se samo jeze ob tem, kako se režiser dela norca iz gledalca

    OdgovoriIzbriši
  4. Se strinjam, vse to drži. Ampak tega smo že nekako vajeni pri tem žanru (in pri Emmerichu še posebej), samo da pri večini filmov niti zgodbe in sporočila ni, če prezreš vse nedoslednostni in fizikalne lapsuse; pri tem je vsaj to.

    OdgovoriIzbriši