11. nov. 2009

Demolition Man (1993)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Snemalec videospotov špagetarskega porekla (no shit) Marco Brambilla — pozneje podpisan še pod mlačno krimi-smešnico Excess Baggage (1997), s čimer se njegov impresivni opus bolj ali manj konča (kdo bi vedel, zakaj) — se je pred tem preizkusil kot režiser futuristične akcijade Demolition Man (nima zveze z Marvelovim junakom) z akcijsko figurico Stallonejem. Scenarista Peter Lenkov in Robert Reneau sta nemara res črpala navdih pri neprimerno bolj posrečeni satirični komediji Woodyja Allena Sleeper (1973), a jima je po večletnem cincanju in neštetih predelavah dialogov (menda se samo še čistilka v snemalnem studiu ni vtikala vanje) uspelo izpljuniti tako ridikulozno skrpucalo, da je v dotičnem umotvoru težko prepoznati njegove sporočilne in žanrske obrise.

Je to duhovita družbeno-politična satira tipa Verhoevenovi stilizirani sci-fi kulti RoboCop (1987), Total Recall (1990) in Starship Troopers (1997) ali pa Glaserjev The Running Man (1987) z Ah-noldom? Hm, ne bi rekel, te s pronicljivo kritičnimi motivi namreč spodbudijo k razmišljanju. Je mogoče parodija, kot legendarni izdelki Mela Brooksa ali Jima Abrahamsa in Davida Zuckerja? Erm, nope, te so z inteligentnimi referencami in spretno glumaško zasedbo tudi dejansko zabavne. Kaj pa ostra kiberpankovska moralka distopične vizije prihodnosti? (yeah sure) No, dovolj bo, saj ste dojeli — bom raje nehal, preden pobruham svoj krasni novi predpasnik z napisom ‘I THINK OUT LOUD, THEREFORE I SUCK DICK’.
In prav to zelo zabavno futuristično ozadje, kjer do konca ne izvemo kako se uporabljajo the three sea shells, dela tale film za presežek žanra. Za dovolj izviren akcijski stampedo, kjer se odlično znajde prav Sylvester Stallone, policaj John Spartan, ki ga leta 1996 zamrznejo in leta 2032 spet odmrznejo. [...] In pozor, po velikem potresu leta 2010, Ameriki, natančneje, San Angelesu, vlada doktor Cocteau, mesija in kreator novega družbenega reda, kjer so cigareti, sol, meso, preklinjanje, borilni športi in seveda seks prepovedani, no ja, ukinjeni. —Iztok



Da bi bila noro originalna (not) prispodoba prikaza moralno neoporečne in sterilne bodočnosti jasna tudi nekolikanj skromnejšim umom, so v zgodbo o super-policaju Johnu Spartanu (Sly) — razvpitem zavoljo opustošenja, ki navadno ostaja za njim (aha, in kaj je še izvirnega?), in ki zasleduje obešenjaško humornega super-morilca Simona Phoenixa (Wesley Snipes) — vpletli še like sila domišljenih imen, denimo v Sandri Bulek utelešeno (nominacija za zlato malino), nad "nasilno preteklostjo" in borilnimi veščinami fascinirano policistko Lenino Huxley (kombinacija imena avtorja Huxleyja in knjižnega lika Lenine Crowne iz slovitega romana), ter v dolgočasnega Benjamina Bratta na mah pozabnem liku Alfredu Garcii (po naslovu Peckinpahovega filma; čudno, da mu ni ime kar "Aldous"). Če se cineastični možganski trust še kar praska po glavi, češ, kje neki je že srečal podobne motive, mu dvome prežene groteskni temnopolti negativec s peroksidno pričesko, ki (potem ko se v "zgodovinskem muzeju" ukradena energijska puška končno napolni) pomenljivo izdavi: "It's a brave new world." In da bi bilo karseda nedvoumno, kako briljantne reference premore film, so tukaj še infantilne (kakor "samoironične") insinuacije na Ramba, filmski plakat za tretje nadaljevanje franšize Lethal Weapon, huronsko domiselna (not) "Schwarzeneggerjeva predsedniška knjižnica", boleče očitni namigi na Star Drek, Vojno zvezd ter Kubrickovo Odisejo — in še kaj.

Absurdno poenostavljeni in teatralno karikirani svet prihodnosti, kot bi ga vzeli iz ene manj inteligentnih risank, mučno predvidljivo in kot ementalec luknjasto dramaturgijo, banalne filmske klišeje ter nesmiselne dialoge otročje karakteriziranih likov bi šlo še prezreti, ko bi vsaj režiser spodobno opravil svojo nalogo; a z neprepričljivo scenografijo in smešno kostumografijo opleta z bližnjimi posnetki tam, kjer bi dogajanje zahtevalo široki plan (in obratno), posebni učinki in dinamika akcijskih prizorov so v najboljšem primeru okorni, nekaterim priznanim glumačem (Nigel Hawthorne, Bob Gunton, Denis Leary) je povečini namenjeno betežno statiranje in ves koncept "zabavnosti" temelji na brljavih enovrstičnicah krivoustega katatonika, ki še toliko ni zanimiv, da bi mogel biti — kakor neki njegov glumaški tekmec, danes zgolj guverner in ne (še) predsednik — vsaj kratkočasna karikatura samega sebe.
Prav taki prizori močno zabavajo gledalca in tale film dvigujejo zelo visoko. Tudi takrat, ko Spartan namerno preklinja in dobiva kazen za kaznijo, še posebej takrat, ko ugotovi, da v mestu obstaja knjižnjica Arnolda Schwarzeneggerja, ki je bil nekoč ameriški predsednik. Preroški film torej, le da Arnold ni postal ravno predsednik, marveč guverner. Demolition Man, kjer na koncu poje Sting, je brez dvoma eden boljših filmov Sylvestra Stallonea, ki zelo dobro premeša akcijo in futuristično komedijo ter na koncu izpade tako, kot da bi Woody Allen režiral Orwellov 1984. —Iztok



Film je dokaj značilen predstavnik puhlih akcijskih zmazkov iz 90. let (precej neposrečenega obdobja za Sylvestra, ki je že tako usihajočo kariero hollywoodskega mišičnjaka potisnilo še globlje v greznico), kot recimo Oscar (1991), Stop! Or My Mom Will Shoot (1992), Cliffhanger (1993), The Specialist (1994), Judge Dredd (1995), Assassins (1995) in Daylight (1996). V nadvse solidnem (če že ne docela izvirnem) policijskem trilerju Cop Land (1997) je še zadnjič vzbudil upanje, da ima kot glumač nekje globoko med kvadricepsi skrit nekakšen potencial — in zabavno prepoznaven je bil tudi kot glas mravljinca v Antz (1998) — a njegov nepričakovani, obetavni igralski preporod žal ni trajal prav dolgo.
To seveda pomeni, da Cliffhanger izgleda kot film, ki ga Renny Harlin snema tako, kot da bi ga snemal Alfred Hitchcock. Tako, da nam je že na začetku jasno, da bomo gledali zelo dober akcijski triler. Morda celo najbolj kvalitetno Stalloneovo akcijo, ki se ji je istega leta pridružil še zelo zabavni Demolition Man. —Iztok

Kar zadeva hilarično šalo, ki se je komu očitno zdela kot hudomušno nedorečena svojevrstnost (not), o tem, kako uporabljamo tri školjčne lupine v toaletnem prostoru: aha, who gives a shit.

(Hint hint, nudge nudge: 'Who gives a shit', get it? Nevermind.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar