30. nov. 2009

Finding Nemo (2003)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Nekje sem na hitro prebral, kako se poanta Pixarjeve zgodbe o mali klovnski ribici menda skriva v stavku "vsi odtoki vodijo v ocean", ki ga izreče prekaljeni akvarijski ribak Gill (glas Willem Dafoe). Sem se že cinično mrščil in negodoval, a potem mi je potegnilo, da to bržčas v resnici drži — v neki širši in posplošeni perspektivi. In prav to prepletanje zornih kotov, ta neverjetna simbolna večplastnost, je tisto, kar je (razen nepopisno lepe vizualne podobe) največje mojstrstvo Pixarjevih animirank. Morje v Reševanju malega Nema je s svojimi čudaškimi in raznolikimi protagonisti namreč očitna prispodoba za življenje sámo (ljudi in živali). Iz morja smo sicer tudi prišli, drži? Voda kot metafora o življenju ni povsem nova stvar, najsi gre za starogrške filozofe (Heraklit iz Efeza: "V isto reko ne moreš stopiti dvakrat") ali daljnovzhodne zenovske mislece ("Živeti pomeni prepustiti se toku"). Tako se tudi v risanki prepletata motiva (starševske, v širšem smislu tudi moralne družbenopolitične) odgovornosti glede kompromisa med tem, koliko svobode prepustiti potomcem (v širšem smislu državljanom) in koliko nadzorovati njihova dejanja, ter svetovnonazorski duhovni motiv uživanja življenja, ki je prepuščeno toku — potem ko zavržemo zgrešeno predstavo control-freaka o učinkovitem nadzoru in jim dovolimo osebno svobodo.

If you love somebody, set them free
If you love someone, set them free
Free, free, set them free
—Sting


They're going to the drop off? What are you, insane? Why don't we fry them up now and serve them with chips? —Hey Marty, calm down. —Don't tell me to be calm, pony boy! —Pony boy? —You know, for a clownfish, he really isn't that funny.

Kar me je asociralo na neko drugo risanko oz. njen neverjetno posrečen lik (in ko naletim na tako referenco, se nad odkritjem veselim kot majhen otrok, ki mu je Finding Nemo pravzaprav namenjen). Namreč: arhetipski modri lik želve, ki se v Nemu pojavi kot sproščen 150-letni hipijevski želvji oče Crush (glas Andrew Stanton), eden od pragmatičnih in skuliranih podvodnih "bikerjev", ki krožijo v vzhodnoavstralskem morskem toku (EAC), in Marlina prepričuje o tem, naj zaupa sinu [Jellies? Sweet. —Totally.] ter mu dovoli užiti življenje brez nenehne starševske kontrole, in ki se vnovič utelesi v priletnem zenovskem mojstru borilnih veščin Oogwayu [And the Five, man, you should have seen them, they totally hate me. —Totally.] v risanki Kung Fu Panda (2008), ki Shifuja prepričuje, naj se že vendar znebi iluzije o nadzoru nad stvarmi. Kdor pozna obe animiranki, bo nemara opazil te in druge podobnosti (vključno z borilno nastrojenimi rakci v Nemu), čeprav je prvi projekt Pixarjev, drugi pa DreamWorksov. (Kopiranje motivov, nemara celo plagiat, or is it just me?)

He says it's time to let go! Everything's gonna be all right. —How do you know? How do you know something bad isn't gonna happen? —I don't!



Reševanje malega Nema, zgodba o paranoičnem in nekoliko nevrotičnem (mestoma me spominja na like Woodyja Allena) ter strogo razumskem in preveč pokroviteljskem ribjem očetu Marlinu (glas Albert Brooks), ki iz zobarjevega akvarija v Sydneyju s pomočjo najrazličnejših živalskih prijateljev rešuje svojega edinega sina, je nič manj kot (dotlej) finančno najuspešnejši animirani film vseh časov in na DVD plošči najbolje prodajani film katerekoli zvrsti ali žanra v zgodovini kinematografije. Je tudi daleč največji dosežek njegovega ustvarjalca, producenta, pisca in režiserja Andrewa Stantona (A Bug's Life, WALL·E), prinesel mu je oskarja in saturn za najboljši animirani film ter kopico drugih nominacij in odličij.

Krivično bi bilo reči, da ta status ni zaslužen; dasiravno nekatere risanke in animiranke osebno cenim (še) bolj. Pa vendarle: Nemo ne igra na prvo žogo cenene čustvenosti, zrelo ponuja nekatere kompleksne življenjske motive, karajoče žuga človeku ter njegovemu izkoriščevalskemu odnosu do živali in okolja, z basnijo o odraščajoči ribici in njenem junaškem očetu pa skozi komične prigode in hudomušne filmske reference (sloviti Hitchcockovi Ptiči in Psiho, Kubrickov The Shining, pa še marsikaj) uči še o sočutju do vseh živih bitij, vzajemni pomoči, zaupanju lastni intuiciji (simbolično utelešeni v navidez neodgovornih, pozabljivih in nezanesljivih prijateljih, kot je ribica Dory) ter premagovanju vsakršnih preprek tako, da celo telesne pomanjkljivosti (kakršna je nerazvita in zakrnela "srečna" Nemova plavut) kompenziramo v prednost in svojo okolico navdihujoče poučimo o resnični tolerantnosti in razumevanju.

Ko život vodi u mutnoj vodi, mora sve trikove dobro da zna,
u mutnoj vodi, što mnogim godi, posebno onim sa vrha i dna.
Svi znaju svrhu, štuka na vrhu, tu su da kvare i naprave lom,
a dole na dnu, sudbinu jadnu, mnogima rešava nekakav som.

Ja pevam svoj blues bez namere bitne,
i največe ribe za mene su sitne,
ja sa strane samo posmatram taj svet.
Ja pevam svoj blues u srcu dubine
i držim se pretežno zlatne sredine,
to je bar rutinska stvar, rutinska stvar.

Djordje Balašević


Zdi se, da je skušala uspeh morskih junakov leto pozneje ponoviti (nekatere motive pa posnemati) DreamWorksova animiranka Shark Tale (2004), a ji kljub zvezdniški glasovni zasedbi (Will Smith, Robert De Niro, Renee Zellweger, Jack Black, Angelina Jolie) to ni povsem uspelo — dasiravno je dosegla razmeroma zavidljiv finančni uspeh.

Ni komentarjev:

Objavite komentar