14. nov. 2009

Paranormal Activity (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Pri nekonvencionalni srhljivki Paranormal Activity se zdi še zanimivejše od zakulisne trivie to, kaj lahko doseže film ultranizke neodvisne produkcije, posnet s smešnim proračunom 15.000 dolarjev (približno 10.000 evrov) — namreč nič manj kot status najdobičkonosnejšega filma vseh časov. Samo v ZDA in v Kanadi je (do tega trenutka) prinesel neverjetnih 100 milijonov dolarjev v blagajne kinodvoran. Fenomen brez primere in ultimativna kurioziteta — je mogoče, da so se ameriški gledalci prenažrli hrupnih blockbusterjev, puhlega popcorna in Bayevih Transformerjev ?



Režiser izraelskega rodu Oren Peli, nekdanji programski oblikovalec računalniških iger, je zgodbo o mladem paru, ki ju preganja zlobni duh, v sedmih dneh posnel kar v lastni hiši z vsega štirimi amaterskimi igralci (od katerih se dva le bežno pojavita) in z ročno digitalno snemalno opremo. Menda se tudi sam že od otroštva boji duhov in je na ta način deloma sublimiral svoje travme in se soočil z lastnimi fobijami.

Film torej prinaša cineastično verodostojnost (in se ima za uspeh zahvaliti podobnemu načinu marketinga) kakor razvpiti Čarovnica iz Blaira (1999) oz. ponarejeno avtentično kvazidokumentaristično izkušnjo, kakršno so pozneje posnemale bistveno višje žanrske produkcije kot španski REC (2007) ali ameriški Cloverfield (2008) — le da je bil ta posnet pred obema in leta 2007 prvič prikazan na ameriškem festivalu grozljivk Screamfest, nato pa izdan kot DVD edicija. Izvod na ploščku se je menda znašel pri samem Spielbergu, ki se je navdušeno namenil producirati rimejk, a je izvirnik na poskusnih predvajanjih medtem že tako osupnil (beri: prestrašil) gledalce, da so avtorji mahoma preklicali visokoleteči posel in se odločili zajadrati v kinodvorane kar z originalom. To je bolj ali manj osnovni razlog za zamudo pri postprodukciji in prestavljeni kinoprojekciji tega nenavadnega izdelka; vse drugo je zgodovina.

Pri tovrstnih zgodbah je presoja neogibno povezana z dejstvom, ali film koga prestraši ali ne. A saj vemo, strah je (tako kot humor) izrazito subjektivna stvar — nekoga je groza maščevalnih duhov ali naokrog blodečih okostnjakov, drug se boji orjaških morskih psov ali pobesnelih medvedov, tretji pa si zatiska oči pred zobatimi vesoljci ali bizarnimi kreaturami iz nočnih mor. Bolj ali manj veljavnega recepta ni, tudi ne objektivnega kriterija, po katerem bi tozadevno primerjal ali vrednotil filme tega žanra. Zato velja našteti dejavnike, ki jih je filmu moč šteti v prid in pričajo o (vsaj) nekaterih njegovih kvalitetah. Razen same ideje in ohlapno opredeljenega scenarija gre pohvaliti zlasti glavna igralca (nastopita kar s pravim imenom) Micah Sloat in Katie Featherston, ki sta brez opaznega overactinga v svojih odzivih in pri interakciji nadvse prepričljiva. Umotvor odlikuje iz kadra v kader naraščajoča napetost in nekateri srhljivi prizori, ki ne stavijo na eksplicitne (ali sploh vidne) posebne učinke, temveč prav nasprotno, na efekt prikritosti, domišljanja in predstavljanja (namigne tudi na psihološko avtosugestibilnost, da je torej vse zgolj v glavi Katie); tako je strašljivejše tisto, česar ne vidimo. Z drugimi besedami, film ustvari zgodbovno kompozicijo, pri kateri zgolj mimogrede ošine motiv ženske, ki jo že od otroštva oblega nerazložljiva skrivnostna navzočnost (spiritist jima razloži, da gre za demona, za zlohotno duhovno prezenco) — vse drugo pa prepusti domišljiji gledalca, ki v otipljivi napetosti lastne percepcije (in strahov) pogrizenih nohtov in zadržanega diha čaka, kaj bo posnela digitalna kamera v spalnici, kamor jo namesti Micah, da bi zabeležil nenavadne nočne pojave.
Evo ga, Paranormal Activity, letošnja Čarovnica iz Blaira, o kateri se govori zelo naglas. V stilu, da gre za najbolj grozen film vseh časov. In v stilu, da gledalci v dvorani od strahu padajo skupaj. [...] Tole je pač še en z ročno kamero posnet film, kjer se dejansko ne zgodi ničesar in kjer naj bi bil prav ta "nič" tako zelo strašljiv, tako zelo realističen. Še posebej, ker ni filmskih pošasti in posebnih efektov, marveč dogajanje, ki bi se lahko zgodilo tudi v resnici. —Iztok



Če bi povedal več, bi bržčas okrnil končno presenečenje in razodel sicer dovolj zanimivo zastavljeno dramaturgijo (če ji lahko tako rečem), da kljub navidezno banalnem vsakdanu obeh protagonistov ne dolgočasi občinstva; globlja interpretacija pa bi morda povsem zgrešila bistvo tega projekta in režiserjev namen. Gre za enega tistih filmov, kjer je res nujno, da si vtis ustvari vsakdo sam. Rekel bom le, da gre za zanimiv eksperiment in drugačno izkušnjo od običajne, ki bo marsikoga iskreno prestrašila (odkrito: mene ni — vendar to ne pomeni ničesar) in morda prinesla nekatere sveže koncepte tudi v dodobra izrabljeno mainstreamovsko kinematografijo tovrstne ameriške produkcije. Vsaj upam.

5 komentarjev:

  1. Tole mi načeloma ljudje kar hvalijo, tvoja ocena se mi pa zdi kar nizka. Hm bi pogledal, a se nekoliko bojim. Praviš, da ni tako hudo? Bom spal po ogledu?

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da ljudje malce podlegajo neki množični fascinaciji, meni pa se pri tem filmu zdi najbolj zanimiv fenomen (in zaslužek), ki ga je sprožil. Ja, lahko boš spal. Ne vem pa, kakšna je izkušnja v kinu, jaz sem si tegale namreč ogledal na domačem zaslonu. Ampak kot rečeno: strah je subjektivna zadeva, odvisna od tisoč dejavnikov.

    OdgovoriIzbriši
  3. film sem na čase jemal resno, na čase pa z veliko rezervo :)

    OdgovoriIzbriši
  4. hm, sveži koncepti ... rahlo dvomim, zato pa nadaljevanje ni več daleč :)

    sicer pa tudi mene film niti pod razno ni prestrašil

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja hm..sem si ravno ogledala film..slaba ideja ob tej uri.Od vseh grozljivk pa me je še najbolj prepričal:D

    OdgovoriIzbriši