16. nov. 2009

Unbreakable (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Your bones don't break, mine do. That's clear. Your cells react to bacteria and viruses differently than mine. You don't get sick, I do. That's also clear. But for some reason, you and I react the exact same way to water. We swallow it too fast, we choke. We get some in our lungs, we drown. However unreal it may seem, we are connected, you and I. We're on the same curve, just on opposite ends.

Filmi režiserja in scenarista indijskega rodu M. Nighta Shyamalana (podobno kot tisti Guillerma del Tora, Woodyja Allena in še marsikoga, da o Melu Gibsonu ne govorim) izražajo predvsem njegov religiozni, ali če hočete, duhovni svetovni nazor — kar seveda ni tako nenavadno za pravovernega pripadnika hinduizma, verstva, ki v središče postavlja univerzalno skladnost in uravnoteženost. Če povemo skozi karmično metaforo kozmičnega ustroja stvarstva: stvari se (prej ali slej) naravno postavijo na svoje mesto; vse ima svoj namen in vse je le stvar zornega kota.



In to je tisto, kar značilno odseva v njegovih filmih, kjer je v novejšem času zaslovel kot neprekosljivi mojster zlovešče žanrske atmosferičnosti, ko šokantni končni twist prinese (zgolj) zasuk konteksta, postavitev likov in okolja v drugačno luč. Če to vemo, potem je jasno, da njegovih filmov ne gre jemati dobesedno in stvarno; temveč v najširši prispodobi, kot parabolo in parafrazo. To je dokazal že v Šestem čutu (1999), ki ga je (dasiravno ni njegov prvi film) hipoma povzdignil v hollywoodskega čudežnega dečka nove generacije cineastov. Ki je do danes resda izgubil ostrino, blišč in avro genialnosti — a vendarle (tudi) po zaslugi percepcije premočrtnih popkornov vajenega občinstva in celo kritikov, ki so njegove umotvore kljub vsemu nemara jemali preveč dobesedno. Mislite, da je The Happening (2008) res samo zgodba o nekakšnem ubijalskem rastlinju (preberite pronicljivo recenzijo blogerskega kolega Jana) ali da je Signs (2002) zgolj še en znanstvenofantastični triler o srboritih vesoljcih?
Situacijo namreč v roke vzamejo rastline. Te prijazne proizvajalke kisika, ki nas imajo dovolj. Ki nam fotosintezo vtaknejo v rit, prevzamejo vlogo Osame bin Ladna in nas zasujejo s toksini. Z izjemno nevarnimi strupi, ki se širijo po zraku in ljudi spremenijo v samomorilce. Prav ste prebrali, ljudje začnejo po celi zahodni obali Amerike izvajati samomore. Serijsko, predano in skupinsko. —Iztok

Ampak govora je o njegovem drugem režiserskem hollywoodskem projektu Nezlomljivi, kjer vnovič sodeluje z Bruceom Willisom in ga tokrat postavi v čevlje tajinstvenega Davida; nenavadnega moža, ki se otožno predaja malodušju in brezciljnosti, medtem ko mu propada zakon z odtujeno ženo (Robin Wright Penn), čeprav ga rahločutni najstniški sin (Spencer Treat Clark) naravnost obožuje. Še več, v njem vidi nepremagljivega in neranljivega junaka, saj je Davidovo življenje polno nedoumljivih skrivnosti: nikoli ni zbolel ali bil kakorkoli poškodovan in kakor po čudežu je preživel nekatere strahovite nesreče. Iskanje smisla in identitete ga nazadnje privede do moža, ki je njegovo popolno nasprotje: Elijah (Samuel L. Jackson) je na invalidski voziček prikovan zbiralec stripov in lastnik umetniške galerije, ki ima tako krhke kosti, da se drobijo same od sebe; kot otroku mu je objestna okoliška mularija nadela posmehljiv vzdevek "G. Stekleni". On je tisti, ki osmisli Davidovo poslanstvo in z lastnim obstojem zagotavlja univerzalno ravnovesje med silami urejenosti in kaosa, dobrega in zla.

Brus mi v nizkoizraznih vlogah ne ustreza najbolj, priznam. Kot samoironični in duhovite enovrstičnice pljuvajoči junak je neprekosljiv (in v pokončno umirajočih vlogah med zanimivejšimi akcijskimi figuricami); dočim je kot molčeče depresiven mislec ali slaboritnež srepega pogleda (vsaj meni) smešen in neprepričljiv — in to v vseh tovrstnih likih po vrsti, od transcendenčnega skrivnostneža v Šestem čutu do samovoljnega generala v The Siege (1998) ali poklicnega morilca v The Jackal (1997) ali Lucky Number Slevin (2006). Včasih mu po naključju tak lik sicer dobro sede, npr. v Pulp Fiction (1994) ali Sin City (2005), sicer pa bi mu kazalo razviti nekaj več karakterne širine in glumaškega razpona.



Nekaj bržčas drži: Shyamalanovi filmi so sčasoma razvodeneli in njihov učinek je bil v vsakem naslednjem mlačnejši; tudi Unbreakable ne dosega kot nož ostrega suspenza in mistične strašljivosti huronske uspešnice "I-See-Dead-People" (čeprav je v Vasi ob gozdu iz leta 2004 to vzdušnost v veliki meri povrnil). Temu botruje nekoliko nedodelan razplet, predvsem pa šibkejša simbolika in (pre)počasna fabula, katere namen je resda potrpežljivo stopnjevanje napetosti, vendar je ob zaključku ne sprosti v tolikšni meri, da bi bila očitna njena celostna sporočilna vrednost. Kljub temu poskrbi za všečen in svojevrsten izdelek (menda režiserjev osebno najljubši), ki vnovič ošvrkne nekatere mitske arhetipe o dualnosti človeške narave in pogojenosti njegove usode.

Now that we know who you are... I know who I am. I'm not a mistake! It all makes sense. In a comic, you know how you can tell who the arch-villain's going to be? He's the exact opposite of the hero, and most time's they're friends, like you and me. I should've known way back when. You know why, David? Because of the kids. They called me Mr. Glass.

Ni komentarjev:

Objavite komentar