2. nov. 2009

War of the Worlds (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Spielbergov znanstvenofantastični triler Vojna svetov je seveda rimejk istoimenske črno-bele klasike iz leta 1953, posnete po slovitem romanu pisca H. G. Wellsa (Časovni stroj). Zadeva neogibno spomni še na zloglasno potegavščino, ki si jo je privoščil tedanji radijski voditelj Orson Welles (Citizen Kane, The Stranger, The Immortal Story), ko je s tozadevno radijsko adaptacijo na Noč čarovnic leta 1938 (v dramatični seriji lažnih poročanj o tem, kako so se izkrcali Marsovci) tako prestrašil butaste Američane, da je med poslušalci povzročil strahovito paniko, za nameček pa še ogorčenje širše javnosti in huronsko medijsko negodovanje.



Zgodba torej prinaša znano fabulo o tem, kako si Nezemljani (ki tokrat niso izrecno doma z Marsa) izberejo naš planet za kolonizacijo, proti njihovi napredni tehnologiji povsem nemočne ljudi pa za hrano in potrošni izdelek. Na poti opustošenja, ki ga s smrtonosnim žarčenjem izvajajo velikanski trinogi samohodni stroji, se znajdejo ločeni pristaniški delavec Ray Ferrier (Tom Cruise) ter njegova otroka Robbie (Justin Chatwin) in Rachel (Dakota Fanning), ki z odtujenim in neodgovornim očetom slučajno preživljata tisti konec tedna. Trojica se skozi kalvarijo obče panike, grozljivih smrti in vsesplošne norosti z edinim avtomobilom, ki še deluje (alieni so namreč s sunki EMP onesposobili vse elektronske naprave), odpravi iz New Jerseyja v Boston k materi in starim staršem otrok; na poti doživijo marsikatero grenko izkušnjo, od blaznega vojnega veterana, ki jim sprva celo pomaga (Tim Robbins), do soočenja z neizprosnim množičnim iztrebljenjem človeške vrste na vsakem koraku.

Spielberg si je skozi dokaj prežvečen stereotip road-movie drame o obujenih družinskih vezeh in šok terapije starševske odgovornosti očitno sposodil motive iz svojih Bližnjih srečanj in Vesoljčka E.T. ter jih v mračnem vizualnem slogu Posebnega poročila kontrastno združil z akcijskimi aspekti Jurskega parka (z nekaterimi podobnimi prizori, npr. skrivanje pred lovkasto aliensko kamero ali oprezajočo pajkasto vesoljsko golaznijo) — vendar je končni rezultat zgolj sila mlačna junaško-akcijska enolončnica brez hudih presežkov, z nemarno luknjasto dramaturgijo ter nekaterimi šibkimi protivojnimi poudarki in alegorijo o črednem nagonu množice. Posebni učinki sami po sebi (me) pač ne impresionirajo več; kar zadeva glumaško zasedbo, pa gre pohvaliti svetlolaso dekletce, ki se je v nekaterih (še) zgodnejših vlogah sicer bolje odrezalo (I Am Sam, Man on Fire), in v srhljivem stranskem liku vedno prepričljivega Robbinsa (Zvestoba do groba, Kaznilnica odrešitve); vsi drugi, tudi Tomči Kurči, so vredni takojšnje pozabe. Kar bolj ali manj velja tudi za celotno, dokaj naivno zgodbo, ki nas prepričuje, da so za svetlobna leta napredne vesoljce nazadnje usodni  SPOILER  zemeljski mikroorganizmi; in kljub temu, da jo z žametnim glasom pripoveduje sam Morgan Freeman.


E.T.-ju se je zmešalo. Se spomnite E.T.-ja, po slovensko Vesoljčka, ki je hotel domov. Bil je prijazen, navihan, simpatičen in kul. Tako kot družba marsovcev iz leta 1977, ko je Steven Spielberg posnel Bližnja srečanja tretje vrste, kjer so pobje z lovkami padali na glasbo. Sedaj je situacija drugačna. Sedaj so pobje jezni, divji, perverzni in odločeni, da nas uničijo. —Iztok

Film z megalomanskim proračunom je bil (z agresivnim korporativnim trženjem družbe Paramount Pictures) sicer finančno uspešen in je po vsem svetu pridelal skupno več kot pol milijarde dolarjev dobička. Ob tem presenetljivem podatku je še najbolj zanimivo dejstvo to, da sta bila istega leta po istem romanu posneta še druga dva istoimenska filma, namreč režiserja Davida Michaela Latta ter tisti Timothyja Hinesa, ki pa sta bila v vseh smislih bistveno manj uspešna (zlasti slednji). Osebno pa naj ljubiteljem vesoljskih invazij čisto na koncu (izjemoma) priporočim ogled Emmerichovega Dneva neodvisnosti, ki je mestoma vsaj zabaven in celostno precej manj pretenciozen; še raje pa istega leta posnete Burtonove satirične farse Mars Attacks! Tako, govoril sem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar