27. dec. 2009

Chocolat (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○
Čokolada je film o čokoladi, ki ima čokolado v prvem, drugem in tretjem planu. V majhno mestece namreč pride ženska (igra jo Juliette Binoche), ki odpre čokoladnico in meščanom pojasni, da je življenje kot čokolada, kjer vedno veš, če se nekoliko pošalim iz Forresta Gumpa, da boš dobil čokolado. —Iztok



Sancta simplicitas. Romantična drama priznanega švedskega režiserja Lasseja Hallströma seveda NI film o čokoladi (o, sancta simplicitas, de profundis), kvečjemu jo uporablja za posrečeno prispodobo (prepovedanih) užitkov, kot simbol vsiljene (dogmatske) vzdržnosti zemeljskih strasti in kot sladko ambrozijo, ki zmore skozi sublimacijo verskih, spolnih in kulturnih predsodkov povezati različnost v strpnost, sprejemanje drugačnosti in človeškost.

Po istoimenskem romanu iz leta 1999 britanske avtorice Joanne Harris posneti film je tudi zgodba o privzgojeni človekovi nuji po umikanju navezanosti, ustaljenosti, nespremenljivosti — kar uteleša muhasti severni veter, ki venomer žene Vianne (Juliette Binoche) iz kraja v kraj, kamor prinaša svojo slavno veščino izdelave prave južnoameriške čokolade in slastnih kakavovih zmesi iz mešanice eksotičnih okusov. Za domačine "pohujšljiva" neznanka je sprva deležna prezira in birokratskih polen lokalnih oblasti na vsakem koraku; tako ne opazi, da se njena mlada hči upira nenavadnemu nomadskemu življenju z namišljenim prijateljem kengurujem Pantouflom in begom v otroški domišljijski svet. Iz spon trmaste utečenosti jo predrami očarljivi cigan Roux (Johnny Depp), ki se na splavu po reki vsako leto vrača v odročno vasico, šokterapevtska preobrazba versko zadrgnjenega župana de Reynauda (Alfred Molina) in prizemljena modrost ostarele prijateljice Armande (Judi Dench), ki so ji zdravorazumske vrline tuzemske humanosti in ljubezni pomembnejše od predsodkov in predstav indoktrinirane množice.



In končno, Chocolat je predvsem ženski film (s čimer ni seveda nič narobe) o uporu zoper institucionalizirano zatiranje "drugačnega" in "nevarnega" prvobitnega principa liberalne ženskosti (ki so ga utelešali čarovniški pregoni v srednjem veku), kar ni nič drugega kot strah pred izgubo patriarhalnega (moškega) principa — t.j. nadzora, moči, vpliva, z religiozno doktrino (ali s čim drugim) upravičenega načela blagohotnega pokroviteljstva do svojih pokornih podložnikov.

Čeprav igralsko zasedbo sestavlja meni nekaj najbolj všečnih akterjev nasploh (Judi, Juliette, Johnny), gre pohvaliti sila posrečenega Molino, dočim je Peter Stormare že tako zapadel v stereotipne slaboritne vloge, da se mi njegov performans zdi ustrezen, a brez posebnega presežka. V filmu se pojavi tudi francoska glumaška legenda Leslie Caron; predstava Deppa in Binochove pa je solidna (a to je tudi vse). Kljub vsemu uspe Hallström z interakcijo igralskega ansambla, značilno patinirano (postarano barvito, zamolklo sanjsko) vizualizacijo čokoladnih barv, s tekočo dramaturgijo in prijetnim glasbenim ozadjem pričarati bizarno očarljiv (nekako kusturičevski) in lahkotno romantičen film o človeških odnosih ter o življenju samem, ki si ga ljudje običajno sami (po nepotrebnem) zapletamo in otežujemo. Z dobrim castingom se obenem povečini izogne osladnosti in z nezgrešljivimi metaforami ošvrkne evropsko versko (mestoma pa tudi seksualno in kulturno) okorelost, preživeti tradicionalizem, hinavsko abstinenco in zlagano vzdržnost.
Pač film, ki pove vse, kar ste si želeli vedeti o čokoladi, pa niste imeli koga vprašati. Kuharica in na tisoče receptov, ki jih ne boste našli nikjer drugje. Povedano drugače, Čokolada se preveč ukvarja le s čokolado in pozabi na gledalce, ki čokolade tisti hip ne okušajo. [...] Resda očarljiva, tenkočutna in solidno zrežirana komična dramica, ki pa vsaj v mojem srcu ni nikoli pomenila presežka in zaživela kot bi bilo treba. —Iztok

Ni komentarjev:

Objavite komentar