7. dec. 2009

Fantozzi (1975)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Op.: Čeprav kar velik del mojega filmskega repertoarja tvorijo italijanski filmi (različnih žanrov), jih ne opisujem pogosto; domnevam, da jih zavoljo jezika in kulture večina bralcev tega bloga (torej vseh 5) ne pozna. Tokrat bom naredil izjemo, navsezadnje pišem tudi (ali predvsem) zase.

Per arrivare a timbrare il cartellino d'entrata alle 8 e 30 precise, Fantozzi sedici anni fà cominciò col mettere la sveglia alle 6 e un quarto. Oggi, a forza di esperimenti e perfezionamenti continui, e arrivato a metterla alle 7:51 ... vale a dire al limite delle possibilità umane. [...] Tutto e calcolato sul filo dei secondi. Cinque secondi per riprendere conoscenza. Quattro secondi per superare il quotidiano impatto con la vista della moglie più sei per chiedersi — come sempre senza risposta — cosa mai lo spinse un giorno a sposare quella specie di curioso animale domestico. Tre secondi per bere il maledetto caffè della signora Pina. Tremila gradi Fahrenheit! Dagli otto ai dieci secondi per stemperare la lingua rovente sotto il rubinetto. Due secondi e mezzo per il bacino a sua figlia Mariangela. Caffellatte con pettinata incorporata. Spazzolata dentifricio mentolato su sapore caffè, provocante funzioni fisiologiche che può cosi espletare nel tempo di valore europeo di sei secondi netti.



Ko sem se pred kakšnimi tremi desetletji v rojstnem Kopru prvič aktivneje srečal s filmom, torej dolgo pred internetom in kabelsko televizijo (awesome, dude), je bila to predvsem in v prvi vrsti commedia Italiana. Jasno, da mi starši niso dovolili gledati česa resnejšega in smrkavemu mlečnozobcu potencialno neprimernega ter prav zato na sporedu priobčenega pozno zvečer (dasiravno sem kmalu pogruntal, kdaj so bile tudi v jutranjih urah ponovitve sinhroniziranih B-grozljivk s Petrom Cushingom in Vincentom Priceom na ReteQuattro ali TelePordenone), in bržčas je bilo tako tudi prav. Torej sem razen ob japonskih animejskih serijah (Goldrake, Mazinga Zeta, Capitan Harlock, Lupin III. itd.) odraščal ob nedeljskih celodnevnih oddajah Pippa Bauda, Raffaelle Carrà, Mika Bongiorna in drugih zabavljačev, ter ob tedenskih komično satiričnih stand-up inštalacijah tipa Drive In, ki so odkrile marsikateri mladi (danes uveljavljeni in huronsko znani) komični talent. Kar zadeva celovečerce, pa sem verjetno (nekatere tudi večkrat) videl večino vsega, kar so sproducirali Carlo Vanzina, Dino Risi, Sergio Martino, Steno, Enrico Oldoini, Mariano Laurenti, Neri Parenti, Sergio in Bruno Corbucci in drugi režiserji tega žanra; ter komiki kot Diego Abatantuono, Jerry Calà, Paolo Villaggio, Christian De Sica, Alberto Sordi, Renato Pozzetto, Lino Banfi, Massimo Boldi, Ezio Greggio in drugi hilarično zabavni glumači.

Allora, Ragioniere, che fa, batti? —Ma, mi da del tu? —No no, dicevo, batti, Lei? —Ah, congiuntivo.



Ne le, da sem se ob televiziji v popolnosti naučil tega jezika (danes ga aktivno razumem, pišem in govorim), temveč znam kaj povedati tudi v žargonu ali katerem od značilnih krajevnih narečij, kakršna so rimsko, neapeljsko ali beneško-tržaško — predvsem pa sem tudi dobil občutek za nebesedno izražanje, gestikulacijo, simbole, jezikovne fraze in lokalne kulturne partikularnosti naših zahodnih sosedov. Tako (brez podnapisov) zlahka spremljam Roberta Benignija v pronicljivi tragikomični drami La vita è bella (1997), ki mu je po slavni Sophiji Loren kot drugemu Italijanu nasploh prinesla oskarja za glavno vlogo, ali (sicer težko razumljivega) Massima Troisija v ganljivi politično-socialno obarvani romantični drami Il postino (1994), njegovi poslednji vlogi, preden mu je (komaj 41-letnemu) odpovedalo srce; da o pregrešno zabavnem komičnem triu Aldo, Giovanni e Giacomo in njihovih filmih (Tre uomini e una gamba) ne govorim. Skratka, da ne bo nemara videti, kako se hvalim — kakor nekateri "kolegi" filmski recenzisti™, ki se jim zdi pomembnejša količina ogledanih filmov, kot to, kako (in ali sploh) so jih razumeli — če bi moral izmed nepregledne množice različnih projektov izbrati en sam reprezentativni umotvor, ki bi simboliziral celotno obdobje tozadevne filmografije in z nepozabnimi citati poosebljal najžlahtnejše prvine italijanske komedije (in prepričan sem, da se s tem strinja marsikateri Primorec vsaj približno moje generacije), potem je to gotovo nesmrtni, alanfordovski Fantozzi.

Dopo tre mesi di letture maledette Fantozzi vide la verità, e si turbò leggermente, o meglio, s'incazzò come una bestia.



Ragioniere (ital. 'knjigovodja') Ugo Fantozzi (Paolo Villaggio) je živeča hiperbola in kvintesenčno utelešenje eksploatiranega pripadnika nižjega srednjega sloja iz blokovskega predmestja — nepomemben, neprivlačen, neroden, z grdo soprogo Pino (Liu Bosisio) in še gršo hčerjo Mariangelo (Plinio Fernando), nižji uslužbenec begajoče multidisciplinarne korporacije ItalPetroCemeTermo TessilFarmoMetalChimica, večno zaljubljen v sodelavko gdč. Silvani (Anna Mazzamauro), ki oportunistično resignirano prenaša zgode in tegobe majhnega človeka. Po seriji romanov priznanega gledališkega igralca Villaggia posneta komična satira se sila duhovito posmehuje ne le stereotipom pisarniške in družbene hierarhije sindikalistične ere in celega spektra bizarnosti, ki jih prinaša delo v sterilni korporativistični poslovni kulturi, temveč tudi številnim arhetipskim vzorcem tipičnega vedenja Italijanov, njihove percepcije tujih kultur in jezika, odnosa do družine in staršev (posebej matere), preživljanja prostega časa in počitnic, strasti do nasprotnega spola, nogometa in hrane, religioznosti in vraževerja ter socialnega čuta — vse to zavito v hilarično smešno situacijsko komedijo. Mestoma prerašča v tragikomično socialno farso o pozabljanju človečnosti in ponižujoči eksistenci uradniško-delavskega razreda, ki nima druge možnosti, kakor da stoično in s kričečo samoironijo prenaša udarce usode.

Era il Mega Direttore Galattico in persona, colui che nessun impiegato al mondo era mai riuscito soltanto a vedere. Correva anzi voce che non esistesse neppure, che non fosse un uomo, ma solo un'entità astratta.



Huronsko uspešen celovečerec režiserja Luciana Salceja je dobil številne sequele in je prerastel v pravcato franšizo, ki pa je čedalje bolj izgubljala grenko-sladko satirično ostrino in se je ob izrabljenih gegih sčasoma prelevila v dokaj plehko situacijsko smešnico. Tako je prvemu filmu sledilo kar devet nadaljevanj: Il secondo tragico Fantozzi (1976), Fantozzi contro tutti (1980), Fantozzi subisce ancora (1983), Superfantozzi (1986), Fantozzi va in pensione (1988), Fantozzi alla riscossa (1990), Fantozzi in paradiso (1993), Fantozzi: Il ritorno (1996) ter Fantozzi 2000: La clonazione (1999).

Čeprav se je Villaggio kot igralec preizkusil v zavidljivem spektru različnih vlog, od komičnih do dramskih, je kultni lik zafrustriranega majhnega nesrečnika z uradniško baretko tisti, ki ga je za vse večne čase zapisal med legendarne figure cineastičnega panteona italijanske komedije.

Com'è umano lei.

3 komentarji:

  1. Za razliko od tebe, mi je jezik zahodnih sosedov precej tuj, mi kleni gorenjci če že kam, potem strmimo k jodlarski nemščini :)

    Imam pa rad italijanske filme, seveda, De Sica, kot glavni motor neorealizma mi je nadvse ljub, je pa res, da njegovi filmi niso za vsako priložnost. Pa Fellini itd. Recenziranega še nisem videl, a po oceni in opisu sodeč veliko zamujam. Ga že iščem.

    OdgovoriIzbriši
  2. Fantozzi je mojstrovinna zapakirana v infantilno in skorajda vulgarno podobo. Kot otrok sem ga dojemal kot komično (in vulgarno) zabavo, kot odrasel ga dojemam kot satiro družbe, ki je bila do leta 1991 nam tuja.
    Danes je Fantozzi še kako aktualen mogoče še bolj kot kadar koli vsaj v Sloveniji. Prevečkrat se zalotim, da sem sam Ragioniere Ugo. Ko na to pomislim, se nasmejem saj vem kaj me čaka. Ugo Fantozzi je dal to že vse skozi.

    Kasnejše reprize so izgubile na satiri in so prerasle v vulgarizacijo komičnosti. Prvi trije (ali štirje) so pa res mojstrovina. Žal je potrebno dobro znanje italijanščine za popolni užtek. Vsekakor mojstrovina.

    OdgovoriIzbriši
  3. Moj najljubši filmski blog ever. O blogu in blogerju pa samo VSE NAJBOLJŠE!
    Pogrešam pa recenzije naslednjih filmov:
    You Don't Look 40, Charlie Brown (1990) (TV)
    The 40 Year Old Virgin (2005)
    Ali Baba et les quarante voleurs (1954)
    Buzach & Schupack Forever (1985)
    40 (2002)
    40 Quadratmeter Deutschland (1986)
    40 Carats (1973
    40 Pounds of Trouble (1962)
    "I Love 1970's" (2000)

    Legenda samo tako naprej!

    Sincerly yours Buzach.

    OdgovoriIzbriši