17. dec. 2009

The Perfect Storm (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○
Face, katerim bi morali postaviti spomenik. Rabili so denar, lovili so ribe, potem jim je crknil hladilnik in morali so se vrniti domov. No ja, lahko bi počakali, da nevihta mine, a to bi pomenilo, da so se predali morju, kar seveda ni šlo. Niti v sanjah. Tipi so bili namreč gloucesterski ribiči. Pogumni možje, ki se ne bojijo nikogar. Pogumni možje, ki v visokih valovih uživajo, med nevihtami pa v kabini mirno jedo sendviče. —Iztok



Če sem nekaj zadnjih zapisov namenil umotvorom Wolfganga Petersena (Outbreak, Troy), pa naj še dotičnega. Producent in režiser nemškega rodu je imel svoje trenutke slave že pri nizkoproračunskih izdelkih v maternem jeziku, njegov režiserski višek pa je bržčas vojna drama Das Boot (1981). V Hollywoodu čedalje bolj posnema rojaka Emmericha, saj se kot pijanec plota drži preizkušene formule: zvezdniško igralsko zasedbo umeša v plehko akcijsko dramo, jo začini s klišejskimi zapleti in liki, doda malce cenenega patriotizma in jokave patetike, za vsak slučaj še romanco ali kakšno socialno-družinsko dilemo, to ovije v infantilne dialoge in servira kot instantno enolončnico. Tokrat so jo sicer navdihnili resnični dogodki (opisani v istoimenski knjigi ameriškega pisca Sebastiana Jungerja); a kaj, ko gre z njihovo dramatizacijo v precej neprepričljivo smer. Z dickensovskimi liki naj bi zbujal sočutje, pa z osladno parabolo o "večni in nesmrtni ljubezni" deluje kvečjemu malce smešno. Računalniško podprta vizualna podoba je ob sijajni fotografiji impresivna, a se režiser vendarle ne more upreti želji, da bi jo dramatično poveličal in tako kompenziral druge primanjkljaje — osrednji protagonist tega filma je torej v resnici sam vihar (kar sicer lepo pove že naslov akcijske drame).
George Clooney je končno zadel v polno, postal prava zvezda in edini tv igralec, ki mu je uspel veliki kino met. Mark Wahlberg, ki mu je delal družbo že v Treh kraljih, se je iz cenenega raperja in polizanega manekena za boksarice, spremenil v resnega kandidata za dobrega igralca. Mary Elizabeth Mastrantonio se je po Cameronoven Breznu ponovno vrnila na morje in hvala bogu ostala nad gladino. Ribič John C. Reilly pa najprej ujame samega sebe in poskrbi za prvi vrhunec filma. —Iztok



Sicer kaže šibke pretenzije, da bi postregel s subtilnimi simboli arhetipskega boja človeka z naravo (in večne želje po njeni prevladi, za spoznanje usmerjene v naravovarstvene tone), navdihujočo moralko o tehtanju človeških načel in vrednot proti pastem pehanja za zaslužek, prvobitno željo moškega po svobodi in širini, ki mu jo ponuja morje, ter med vrsticami še namig o (prav zavoljo te neodgovornosti) razbitih družinah in ženah, ki v pristaniščih vdano čakajo mornarje — a je vse skupaj za spoznanje manj vznemirljivo od naključne epizode serije Deadliest Catch na Discoveryju. Igralska zasedba (George Clooney, Mark Wahlberg, Diane Lane, John C. Reilly, William Fichtner, Mary Elizabeth Mastrantonio, Karen Allen, Bob Gunton, Michael Ironside) ga z angažirano interakcijo povečini rešuje čiste mediokritetnosti, kakšnega sila izvirnega osrednjega sporočila pa nekako ne morem razbrati — zatorej se moram strinjati z ugotovitvijo, ki jo je med sinočnjim (zame menda tretjim) ogledom še ene Petersenove mineštre pronicljivo ter (I don't mind saying) malce zdolgočaseno navrgla moja boljša polovica: "V čem je poanta? Par ribičev gre na morje in jih zajame nevihta? To je to?"

Sicer je Petersen nazadnje posnel še večje sranje bolj povprečen umotvor, namreč rimejk uspešne katastrofščine iz sedemdesetih let Poseidon (2006). Ne vem pa, ali se gre s tem tolažiti, ali kaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar