10. dec. 2009

The Thin Red Line (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Dve vrsti vojnih filmov sta. Prva je enostransko poveličujoč hvalospev patriotizmu in ideološka propaganda zmagovalne strani, utelešena v herojskem (ameriškem) arhetipu Johna Waynea, ki je bržčas služila kot navdihujoča moralna pretveza lobijev za vojaški proračun v času hladne vojne; ali pa politično-ideološko indoktriniranje gledalcev s pomočjo čustvene manipulacije, kakršnega so poznali vojni filmi nekdanje Jugoslavije (pa tudi drugih držav socialističnega režima), od Sutjeske do Neretve, utelešeno v mitskih likih Bate Živojinovića in Borisa Dvornika.

Drugi tip te filmske zvrsti v resnici prinaša protivojno sporočilo o tem, kako je vojna kaos, zlo in pekel; in taka je večina tovrstnih (ameriških) projektov vsaj od kultnega Peckinpahovega Železnega križca (1977) in vietnamijad kot Lovec na jelene (1978) ter Apokalipsa zdaj (1979) dalje. Marsikateri filmski kritik sicer ugotavlja, da je tudi večini teh skupna dvolična ugotovitev "jap, vojna je šit, a smo vsaj mi zmagali" — in če je tako, se moramo za neobremenjen (recimo, objektiven) prikaz tega, kakšen pekel je v resnici vojna, potemtakem obrniti na nekatere druge avtorje ter brutalne slike trpljenja in resničnih vojnih žrtev, kakršne kaže pretresljivi ИДИ И СМОТРИ (1985) ruskega režiserja Elema Klimova.



This great evil. Where does it come from? How'd it steal into the world? What seed, what root did it grow from? Who's doin' this? Who's killin' us? Robbing us of life and light. Mockin' us with the sight of what we might've known. Does our ruin benefit the earth? Does it help the grass to grow, the sun to shine? Is this darkness in you, too? Have you passed to this night?

Kakorkoli: o tem, zakaj se človek bojuje in kakšen je pomen vojne, se že tisočletja sprašujejo filozofi, politiki in državniki. Filmski ustvarjalci v svojih umetniških interpretacijah na to vprašanje odgovarjajo različno: vojna je absurd in zgolj sama sebi namen (Full Metal Jacket), samozadosten podaljšek politike (Crimson Tide), nihilističen odraz kaosa in zla v človekovi duši (Apocalypse Now, Platoon), odziv klicu dolžnosti in moralna civilizacijska zaveza (Saving Private Ryan, Gladiator), boj za človečnost, tovarištvo ter "moža ob sebi" (Black Hawk Down, Das Boot), propaganda družbene ideologije (Enemy at the Gates) in še marsikaj. Noben odgovor ni bolj pravilen od drugega. Terrence Malick se v Tanki rdeči črti (posneti po istoimenskem romanu Jamesa Jonesa iz leta 1962) tega zaveda in ne skuša dati enoznačnega pojasnila; razen ugotovitve, da so vsi razlogi enako nepomembni, prozaični in nesmiselni.

I remember my mother when she was dyin', looked all shrunk up and gray. I asked her if she was afraid. I was afraid to touch the death I seen in her. I couldn't find nothin' beautiful or uplifting about her goin' back to God. I heard of people talk about immortality, but I ain't seen it. I wondered how it'd be like when I died, what it'd be like to know this breath now was the last one you was ever gonna draw. I just hope I can meet it the same way she did, with the same... calm. 'Cause that's where it's hidden - the immortality I hadn't seen.


Razlika z Ryanom je očitna že v uvodnem prizoru. Namesto krvave bitke, ki bi gledalca prikovala na sedež, gledamo krokodila in idilo peščice ameriških vojakov, ki se igrajo z domorodci. Nadaljevanje je vsaj kar se zgodbe tiče pri obeh filmih dejansko isto, saj gre pri Rdeči črti za izkrcanje v Guadalcanal, kjer ameriško vojsko namesto Nemcev pričakajo Japonci. Ker so le ti skriti v bunkerjih na vrhu hriba, ki ga morajo zajeti Američani, nas to spomni na srednji del Ryana, ko so se Tom Hanks in ostali srečali z nemškimi bunkerji. Prizori, kjer japonske strojnice kosijo naše junake, so resda divji, prepričljivi, šokantni in srce parajoči (kri špricne celo na kamero), toda v primerjavi z Ryanom so le igra otrok vrtcu. —Iztok

V intimni refleksiji in mistični odmaknjenosti tako njegovi protagonisti med bitko za Guadalcanal v 2. svetovni vojni razmišljajo o tem, kako so vse žrtvovali vojaški karieri (Nick Nolte), ter o tem, ali se borijo za ideale ljubezni (Ben Chaplin) in iz pragmatične tovariške požrtvovalnosti (Sean Penn), dolžnosti in lojalnosti (John Cusack) ali v iskanju najvišje etične in božanske resnice (Elias Koteas). Drugi, svobodomiselni in do hierarhije ukazov neubogljivi individualisti (James Caviezel), se poetično sprašujejo, od kod izvira zlo in sovraštvo — ali je človeku kot naravnemu bitju inherentno, ali pa so ga vanj z manipulacijo vcepili politični oportunisti? "Narava je kruta," prepričuje častihlepni polkovnik Tall (Nolte) stotnika Starosa (Koteas), ki se upre temu, da bi poslal svoje može, "sinove, s katerimi je živel in dihal dve leti", v gotovo smrt. Bojevanje je torej človeku prirojeno; lastnost, ki ga opredeljuje. "Kaj sploh moreš zoper to norost? Največ, kar lahko storiš, je to, da preživiš ta nesmisel. Če umreš, boš umrl zaman," resignirano toži narednik Welsh (Penn). "Nihče ni junak," odločno zavrne vojno odlikovanje, ki mu ga ponuja Staros, ker je umirajočemu tovarišu sredi bitke nesel morfij. Zdi se, da uporniški Witt (Caviezel) vsega tega ne razume. "Na tem svetu je pač tako. In nobenega drugega sveta ni." Kot kaže, je edini način za odrešitev odmik od sveta, zatekanje v zveličavno transcendenco, in Witt, ki je "izkusil drug svet", se nesmislu zoperstavi na svoj način, ko se sredi idiličnega pragozda znajde v obroču sovražne patrulje. Narava pa se za vse skupaj v resnici ne meni; mirno gre svojo pot, kot otoški staroselec mimo kolone vojakov, kot padli palmov oreh, ki na plaži požene novo mladiko.

Are you righteous? Kind? Does your confidence lie in this? Are you loved by all? Know that I was, too. Do you imagine your suffering will be any less because you loved goodness and truth?


Woody Harrelson kot narednik Keck, ki mu zaradi malomarnosti raznese rit, tako da se potem pritožuje, da ne bo mogel nikdar več seksati. Elias Koteas kot kapetan James Staros, ki se upre neumnemu ukazu Nicka Nolteja, kateri bi rad ne glede ne žrtve zavzel hrib. John Cusack kot kapetan John B. Gaff, ki se javi za vodjo neke naloge in potem dobi Koteasovo mesto. Ter John Savage kot narednik McCron, ki se mu zmeša, medtem ko se George Clooney in skoraj nerazpoznavni John Travolta pokažeta samo za kako minuto, kar pa je vseeno bolje od usode Jareda Leta, ki najprej nekaj krili z rokami, potem pa ga fliknejo japonske krogle. —Iztok

Kakšna škoda, da se zlasti v zadnji četrtini skoraj tri ure dolgega filma krepko pozna Malickova nepremišljena velikopoteznost, saj je imel pripravljenega za kolosalnih šest ur materiala (predvsem osebnih zgodb in razdelave likov) in je moral ob pritisku producentov vse skupaj močno skrčiti. Pri tem ni samo izpadel marsikateri protagonist (nekaterim obstoječim pa se je nerazumljivo spremenil kontekst) in večina 4-urne Zimmerjeve glasbene podlage, temveč je Malickova zgodba proti koncu čedalje bolj nepovezana, nedosledna in zmedena. Drži, vojna je verjetno res taka, in v njej nihče ni osrednji junak ali zmagovalec; film kot pripovedno sredstvo pa naj bi vendarle ponujal zaokroženo dramaturgijo, konstanten tempo in koherentno karakterizacijo. Tukaj kot celota nemara res zmaga Spielbergovo Reševanje vojaka Ryana, ki mu je tistega leta speljal večino nagrad (pustil pa 7 nominacij za oskarja, berlinskega medveda, satelit in mnoga druga odličja). A vseeno: Malickova meditativna in surrealistična elegija (katere naslov namiguje na vojaški kanonfutr postroj bitke pri Balaklavi leta 1854) je v mojih očeh bolj avtentičen in preprosto boljši film, saj gledalca ne podcenjuje s poenostavljeno domoljubno vizijo redukcije političnih interesov na odisejado peščice mož, ki skušajo narediti "spodobno stvar", ga ne fascinira s krvavo dinamično šokantnostjo in ne posiljuje z jokavo patetiko.


Ubogi Terrence Malick, po dvajsetih letih se vrne in Steven Spielberg mu istega leta v zelje skoči s svojo mojstrovino Saving Private Ryan, ukrade šov, dobi več nominacij za oscarja, več pozornosti in zase vzame skoraj ves zaslužek, kar pomeni dvoje. Prvič, da so imeli gledalci en vojni film povsem dovolj. In drugič, da gledalci od vojnega filma ne pričakujejo filozofije, marveč akcijo. —Iztok

3 komentarji:

  1. Pravi užitek je branje tako dobre recenzije, ki vsebuje toliko koristnih in predvsem zanimivih informacij o naslovnem filmu in filmih z vojno tematiko nasploh. Popolnoma pa se strinjam in pridružujem mislim, ki letijo na Reševanje vojaka Ryana. Film je resda dober, nosi dobršno mero sporočilnosti, a je na trenutke preveč "ameriški".

    Me pa zanima kakšno je (bo?) tvoje mnenje o letošnjem vojnem filmu, The Hurt Locker, ki že pobira razne nagrade in nominacije. Čeprav sam nisem strasten privrženec vojnih filmov, se me je omenjeni izdelek na trenutke kar dotaknil.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. :) Omenjenega še nisem gledal, bom poročal, ko ga bom. Sicer pa niti ni bil namen analiza vseh podobnih vojnih filmov - sicer bi lahko omenil vsaj še Eastwoodova Flags of Our Fathers in Letters from Iwo Jima (2006) ali pa korejskega Taegukgi hwinalrimyeo (2004). Bi si pa pri tem želel poznati več neameriških filmov s tematiko 2. sv. vojne, a jih žal ne.

    OdgovoriIzbriši
  3. s the hurt locker ne moreš zgrešiti, res dober film

    OdgovoriIzbriši