14. dec. 2009

Troy (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○
Troja izgleda kot manekenski šov. Kot privatna zabava popularnih slačifantov, naoljenih Playboyjevih zajcev, skladno grajenih Chippendailesov, ki morajo pač zadovoljiti žensko občinstvo. Kamera se naslaja nad njihovimi mišicami, kaže njihove ritke, žareče obraze in z labelom namazane ustnice. Stari Grki bi ponoreli od veselja in si z njihovo energijo napolnili telo in duha. —Iztok



Pri teh smešnih (kvazi)historičnih bojevalščinah si ne morem kaj, da mi ne bi boleče padli v oči vedno isti glumači v vedno enakih (ali sila podobnih) vlogah. Začenši z nežnim rahločutnim lulčkom mladcem Orlandom Bloomom (Paris), ki se po Legolasu v Gospodarju prstanov (2001/02/03) pojavlja v slaboritnih vlogah neustrašnih pustolovcev (kakor da bi mogel koga prepričati) tipa Will Turner v Piratih s Karibov (2003/06/07) ali Balian Ibelinski v Nebeškem kraljestvu (2005); tam ga kakor po naključju prav tako spremlja Brendan Gleeson (Menelaj) kot pokvarjeni Reynald de Chatillon, pred tem pa se je kalil kot Braveheartov (1995) prijatelj iz otroštva Hamish Campbell, se klal v Tolpah New Yorka (2002) kot Walter "Monk" McGinn in streljal v Breakfast on Pluto (2005) kot John Joe Kenny, da o Wiglafu v animiranem Beowulfu (2007) ne govorim. Njegov junaški filmski oče Campbell Starejši iz Bravehearta (1995) oz. veteran James Cosmo (Glavk), ki je kot gorjan s škotskega višavja Angus MacLeod nastopil že v Highlanderju (1986), se je sploh specializiral za zgodovinske in fantazijske pretepačine tipa The Chronicles of Narnia: The Lion, the Witch and the Wardrobe (2005) ali The Last Legion (2007); slično bi lahko rekli za Seana Beana (Odisej) oz. Boromirja iz trilogije Gospodar prstanov (2001/02/03), dočim se Ahilov pribočnik Vincent Regan (Evdor) pojavi kar v skorajda identični vlogi vojaškega poveljnika v epski klavščini 300 (2006), vidimo pa ga še v Bathory (2008) in Spopadu titanov (2010).

You can have the beach. I didn't come here for sand. —No. You came here because you want your name to last through the ages. A great victory was won today, but that victory is not yours. Kings did not kneel to Achilles. Kings did not pay homage to Achilles. —Perhaps the kings were too far behind to see, the soldiers won the battle.



Ampak že prav, verjetno so svojčas tudi Charltona Hestona, Jacka Hawkinsa in Richarda Burtona nenehno vtikali v toge in sandale in vojne oklepe; le da so imele nekdanje historične akcijske drame kljub vsemu malce več substance in nekoliko bolj zaokroženo dramaturgijo. Recimo epski Lawrence Arabski (1962), eden najboljših tovrstnih izdelkov vseh časov, h katerega slavi je prav gotovo prispeval odlični Peter O'Toole (kralj Priam) — ki si vsekakor ne zasluži obstranskega statiranja v vlogi ostarelega, bogovboječega trojanskega kralja, dasiravno filmu ukrade nekaj najbolj prepričljivih prizorov (npr. ko od Ahila zahteva truplo ubitega sina Hektorja). Kakor tudi odlični karakterni glumaški veteran Brian Cox (kralj Agamemnon), ki mu stereotipna vloga izprijenega in častihlepnega zavojevalca pritiče še manj kakor dvakratnemu oskarjevskemu nominirancu in že večkrat sila všečnemu Bradu Pittu (Ahil) vloga narcisoidnega (kvazi)filozofskega dolgolasega mišičnjaka.

Ekranizacija antičnih epov, zlasti takih, ki so kot mitska pesnitev zrasli zgolj v domišljiji starogrških pripovedovalcev, bržčas res ni preprosta stvar. Režiser se (ne glede na avtentičnost zgodbe) lahko odloči za vizualno stiliziran alegorijski pristop, ki že s svojo stripovsko podobo ne kaže pretenzij po zgodovinski verodostojnosti — kar je po mojem odlično uspelo Zacku Snyderju v 300 (2006) — ali pa ostane pri dramatizaciji zapletenih relacij med mitološkimi liki, ki svoja nesoglasja in civilizacijske moralne dileme rešujejo na simbolični, arhetipski ravni.

Mighty Achilles, silenced by a slave girl. Tonight I'll have her give me a bath, and then, who knows? —You sack of wine! Before my time is done, I will look down on your corpse and smile.

 f  "Ma porca troia, che cazzata!" —filmoljub*

Režiser Wolfgang Petersen se je (očitno na poti čedalje bolj po stopinjah svojega rojaka Rolanda Emmericha) odločil za način, ki je bil po uspehu Gladiatorja (2000) in podobnih filmskih projektov tistega časa kot Alexander (2004) ali King Arthur (2004) ravno moderen (when money talks, the bullshit walks) — zvezdniško igralsko zasedbo je vrgel na starodavno bojišče Troje (ki sicer mitološko, faktografsko, scenografsko in geografsko nima skoraj nobene zveze z antično Grčijo) v vlogah, ki bi jih zmogla tudi Steven Seagal in Jan-Hlod von Dumme, jih naučil nekakšnih mečevalsko-borilnih veščin, ki se jih ne bi sramoval niti Jet Li, in jim zabičal, naj pretenciozno zveneče dialoge patetičnega scenarija recitirajo, kakor če bi na odrskih deskah igrali Shakespeara.

In rezultat (po mojem mnenju)? Plehka ljubezenska limonada in prazna testosteronska akcijada brez duše in sporočilnosti, z naoljenimi in nabildanimi mladci očitno namenjena predvsem gejevskemu občinstvu (saj ne, da imam a priori kaj proti drugače usmerjenim). Še dobro, da jo čiste polomije rešuje ... Hm ... Kaj jo že rešuje? Zlomka, ta trenutek sem pozabil. Mi bo že prišlo.
* Prev. "Krščen matiček, kako neposrečen umotvor!"

6 komentarjev:

  1. :) Točno tako in nič drugače. Imam povsem enaka občutja po ogledu te stvaritve. Ena velika zapravljena priložnost, mar ni tako? Ako bi se osredotočili na druge, scenaristično pomembnejše stvari, bi bil film lahko drugačen, tako pa so strmeli k lepemu izgledu nastopajočih, jih vpeljali v neko čudno igro in rezultat je tak kot je. Rahlo smešen. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. prvic, mitske pesnitve so dalec od tega, da bi nastale zgolj v domisljiji enega pisca - so bolj domena kolektivnega.
    drugic, bitka za trojo se mitolosko, faktografsko, scenografsko in geografsko sploh ni dogajala v anticni grciji :)

    overall se pa strinjam ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Glede prvega se strinjam in nisem toliko želel poudariti, da je bila to stvar ENEGA pisca, temveč bolj to, da je zadeva (vsaj, kakor jo opisuje Homer) seveda zgolj stvar mitologije in pripovedk.

    Glede drugega sem se mogoče nekoliko nerodno izrazil: seveda se stvar ne dogaja na grških TLEH, torej na peloponeškem polotoku s pripadajočimi otoki, zagotovo pa v času Homerjeve stare Grčije.

    OdgovoriIzbriši
  4. Dogaja se v predhomerskem času. Daj raje komentiraj stvari, ki jih poznaš.

    OdgovoriIzbriši
  5. Bravo, genij, res se dogaja v predhomerskem času. Homer je zgolj tisti, ki je to dokumentiral - in jaz ne trdim nič drugače.

    "Troja (starogrško Τροία: Troía), imenovana tudi Ilios ali Ilion, je bila starogrška mestna država (polis) v Mali Aziji. Edini sodobni vir obstoja tega mesta sta Iliada in Odiseja, Homerjeva epa."
    (vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Troja)

    OdgovoriIzbriši
  6. Se absolutno strinjam, je pa npr. v primerjavi s Stonovim Alexandrom, mislim da iz istega leta, vsaj gledljiv.

    OdgovoriIzbriši