12. jan. 2010

Deep Impact (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Velikanski meteor, ki bo kmalu treščil na Zemljo in se iztrebil življenje na njej? Vesoljska odprava, ki jo z raketoplanom pošljejo na bližajoči se ognjeni kamen, da bi ga razstrelili? Whoa.™ Awesome, dude. Kje smo že to videli?
Enajst let, v katerih se je zgodil 11. september, največji film vseh časov. Enajst let, ki so nam dala tudi skrpucalo The Core. In enajst let, ki so iz Armageddona naredile mojstrovino. —Iztok

Daleč najbolj zanimiva stvar pri filmu režiserke Mimi Leder (The Peacemaker, Pay It Forward) ni to, da Morgan Freeman igra Morgana Freemana (že spet), pardon, temnopoltega predsednika ZDA (whoa, the controversy), niti njegov izvršni producent Steven Spielberg, temveč dejstvo, da je istega leta Hollywood izpljunil še eno filmsko skrpucalo z malone identično premiso, zasnovo, zapletom in podobno začinjeno z zvezdniško igralsko zasedbo. (O tovrstnih "dvojčkih" je pred časom pisal Robert L. Tuva.) Govora je seveda o razvpitem Bayevem Armageddonu, ridikuloznem cineastičnem iztrebku, naphanem s cenenim ameriškim domoljubjem, jokavo patetiko za zaljubljene enajstletnice in testosteronskim reševanjem demokracije Dežele svobodnih in doma pogumnih.



Razen tega, da nekateri protagonisti Zadnjega udarca (npr. vedno odlična Robert Duvall in James Cromwell) poskrbijo za par dokaj gledljivih trenutkov, ter boleče potrate nekaterih slavnih glumačev (Vanessa Redgrave, Maximilian Schell), sem ob tem filmu prišel še do nekega pronicljivega spoznanja: Elijah Wood je one creepy motherfucker, ki vedno znova prestraši drek ven iz mene. In to v smislu, da se mi razen hobitske vloge v Gospodarju prstanov, ki se ga je bržčas najbolj prijela, zdi še najprimernejši za bizarne like kakor v Sin City (2005), The Ice Storm (1997) ali Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004). Mogoče bi lahko kdaj igral nezemljana ali kakšno podobno nenavadno bitje.

Kaj bi še dejal glede dotične katastrofščine? Tea Leoni je bolj hot in bolj zanimiva celo v komediji Fun with Dick and Jane (2005), Morgan Freeman pa za spoznanje bolj grotesken v sci-fi trilerju Dreamcatcher (2003). Razen tega nas zdrav intelekt podcenjujoči umotvor zasipa s smešno fizikalno in znanstveno premiso, stereotipno družinsko patetiko, klišejskimi sporočili o človečnosti in sočutju ter celo za tiste čase ne posebej spodnjice parajočimi posebnimi učinki. Skratka, what the fuck, raje si grem še enkrat ogledat neskončno bolj zabaven Meteor iz prazgodovinskega leta 1979 z neprimerno bolj ugledno igralsko zasedbo (Sean Connery, Natalie Wood, Karl Malden, Martin Landau, Henry Fonda, Trevor Howard), potem pa še izjemno duhoviti Eastwoodov Space Cowboys (2000), da malce pozabim na vse te meteorje in "konce sveta".



We watched as the bombs shattered the second comet into a million pieces of ice and rock that burned harmlessly in our atmosphere and lit up the sky for an hour. Still, we were left with the devastation of the first. The waters reached as far inland as the Ohio and Tennessee Valleys. It washed away farms and towns, forests and skyscrapers. But, the water receded. The wave hit Europe and Africa too. Millions were lost, and countless more left homeless. But the waters receded. Cites fall, but they are rebuilt. And heroes die, but they are remembered. We honor them with every brick we lay, with every field we sow, With every child we comfort, and then teach to rejoice in what we have been regiven. Our planet.

1 komentar: