11. jan. 2010

Forgetting Sarah Marshall (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○
Če sta bila Devičnik in Superbad zares zabavna od začetka do konca, je Sarah Marshall žal takšna kot Napumpana. Smešna le tu in tam. Premalokrat. Le tolikokrat, da smo na koncu malce razočarani in da nas ostali prizori malce utrudijo. —Iztok

Smešno, da boleče nezahtevni cineasti, vajeni premočrtnih limonad, in razni filmski recenzisti™ (ki jih razmišljanje ob ogledu filma "utrudi") v isti sapi hvalijo nekonvencionalnost, svežino in spretno rabo antiklišejev, potem pa se pritožujejo, kako film "ni smešen". D'oh. Meni, denimo — pa sem daleč od tipičnega konzumenta romantičnih komedij, let me tell you that — je bil projekt režiserja Nicholasa Stollerja in Jasona Segla ter producenta Apatowa huronsko zabaven in predvsem sila kvaliteten.



V prvi vrsti gre zasluga dobro karakteriziranim in sicer arhetipskim, vendar prisrčno razdelanim in zaokroženim likom. Predvsem presenetljivo empatičnemu Seglu; slednji je obenem tudi scenarist zgodbe o televizijskem glasbeniku Petru, ki mu da košarico dolgoletno dekle Sarah (Kristen Bell), sicer zvezdnica nekakšne televizijske forenzično-detektivske serije (reference na razvpitega Horacia iz C.S.I. Miami in njegova očala so hilarično zabavne). Bolečo razvezo zdravi na Havajih, kjer je po naključju apartmajski sosed svoje zdaj že bivše priležnice in njenega novega ljubimca, čudaškega angleškega rock pevca Aldousa Snowa (Russell Brand). Njegovo potrtost dokončno ozdravijo čedna in divje spontana hotelirka Rachel (Mila Kunis) ter cela vrsta starih in novih prijateljev (Bill Hader, Jonah Hill, Paul Rudd), ki Petra prepričajo o tem, da gdč. Marshall pravzaprav ni najboljša partija zanj.
Okej, filma, kjer punca fanta pusti medtem, ko se po stanovanju sprehaja popolnoma gol, resda ne boste našli nikjer drugje, toda to je žal premalo za zares dobro komedijo. Za zares dober film, o katerem bi govorili še nekaj časa. Kaj vem, morda sem pričakoval preveč. Nekaj podobnega kot ameriški gledalci, ki so padli v premeteno reklamo pred štartom filma. —Iztok

Drugi razlog za všečnost pa je ta, da ZARES ne gre za značilno, predvidljivo, plehko situacijsko komedijo, kakršne zadnje čase žalijo inteligenco malce bolj prisebnih gledalcev, starih nad 12 let, in k sreči oznanjajo žalosten konec nekega hollywoodskega obdobja — temveč za spreten zgodbovni in slogovni spoj nekonvencionalnega romantičnega žanrskega pripadnika in pronicljive komične satire. Film se s karikiranimi (anti)stereotipnimi liki in dialogi seveda ne posmehuje le zgoraj omenjenim butalskim predstavnikom ameriške filmografije, ki nam je več let dvigovala raven sladkorja v krvi ter pospeševala presnovo in po zaslugi katere veljajo Američani za najbolj butast narod na svetu — posredno se samoironično roga tudi samim Američanom, njihovi percepciji plehkega sveta slavnih in lepih, odnosu do tujcev in staroselskih ljudstev, medijsko pogojenemu dojemanju pristnih ljubezenskih odnosov in spolnosti ter pregovorni zahodnjaški samozagledanosti.



Za primerjavo: osebno mi je bil film bolj zabaven od 40-letnega devičnika (2005) ter komedij Superbad (2007) in Knocked Up (2007) v produkciji iste zasedbe pod taktirko Judda Apatowa, da o dolgočasni straniščno-seksualni perverziji The Heartbreak Kid (2007) očitno malce iztrošenih bratov Farrelly niti ne govorim. But that's just me in o okusih se praviloma ne razpravlja, kaj?

3 komentarji:

  1. Me agreez, čeprav Knocked up nisem niti dojemal kot neko blazno divjo komedijo in mi je dejansko bil kul... Judd Apatow je pa itak svetskimegacar,bne smemo poznati pa na scenarista Segela; priporočam tudi I Love you man, meni je bil hilaričen!

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da še kdo deli podoben okus. Nobeden od projektov Apatowa se mi ne zdi zgolj komedija - ali pa celo sploh ne, vsaj v konvencionalnem smislu - temveč vsaj jaz njegove filme dojemam kot inteligentno (to je odvisno od scenarista) in pronicljivo satiro ameriških filmskih in siceršnjih družbenih stereotipov. Kar je dobro, če mene vprašaš. Ogled I love you man pa me če čaka.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja intelignetni so res... sploh pa je comedy genre na tako slabem nivoju v ZDA da je skoraj vsaka malo bolj sveža stvar presežek... Čeprav mene je najbolj fasciniral 2 days in paris... Adam Goldberg - eden najbolj podcenjenih igralcev svoje generacije
    Napiši tudi recenzijo za I love you man, me res zanima tvoje mnenje, saj je "podobnih" filmov na temo poroke nebroj...

    OdgovoriIzbriši