29. jan. 2010

A History of Violence (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Jasno mi je, zakaj se je Cronenberg pri vrhunski introspekciji zakonov ruske mafije in avtentičnem poklonu tovrstnim žanrskim mojstrovinam Eastern Promises (2007) odločil vnovič sodelovati z Mortensenom — ker sta dve leti pred tem skupaj ustvarila izjemno psihološko in karakterno študijo o zavestni spremembi identitete (pa če čem), o kateri pravkar teče beseda. Oba umotvora sta me navdušila — no, morda tisti poznejši za spoznanje bolj kot prvi — in po eni strani prepoznavno potrjujeta zaslužen status slovitega kanadskega režiserja, po drugi pa nakazujeta kompleksno in edinstveno smer njegovih zadnjih stvaritev.



David Cronenberg, kontroverzni filmski artist nezavednega, telesne dekonstrukcije (body horror), morastih mutacij in satiričnih psiho-bioloških metamorfoz (The Brood, Scanners, Videodrome, The Fly, Dead Ringers, Naked Lunch, Crash, Spider), bržčas ne bi bil zvest svojemu imenu, ako bi uporabil klišejsko in premočrtno arhetipsko formulo, ki predstavlja skorajda lasten podžanr: pod krinko umirjene periferije živeči good guy, nekdanji pripadnik mafije /najeti morilec /član posebnih enot, ki ga začne preganjati nasilna preteklost in se je v obračunu z njo prisiljen soočiti z lastnimi demoni. Kar so filmi kot franšiza o posebnem agentu Bournu ali Harlinov The Long Kiss Goodnight (da o glavnini filmografije Stipeta Seagala ne govorim) standardno oblikovali v adrenalinsko streljačino in/ali akcijski psihotriler, je Cronenberg premišljeno usmeril v globlje, umirjene in meditativne tone. Zgodba je delna adaptacija istoimenskega stripa iz leta 1997 pisca Johna Wagnerja (Judge Dredd) in ilustratorja Vinca Locka, a v drugem delu nekoliko odstopi od grafične predloge in se zlasti v epilogu razvije v subverzivno in samosvojo scenaristovo (Josh Olson) in režiserjevo vizijo.



Po besedah avtorja stripa Wagnerja gre pri naslovu A History of Violence (poslovenjeno Senca preteklosti) za tri pomenske interpretacije: 1. kot sintagma nasilne preteklosti posameznika (ki jo skuša zatajiti in sublimirati), 2. kot najpogostejša zgodovinska metoda reševanja sporov, ter 3. kot darvinistično evolucijsko svojstvo živih bitij, kjer preživi najmočnejši. Ebertu se denimo zdi zlasti slednja najbolj očitna, in verjetno gre temu vsaj deloma pritrditi — ob dejstvu, da bi družinski oče Tom Stall oz. nekdanji mafijski hitman Joey Cusack (Viggo Mortensen) umrl že pod streli roparjev v svoji obedovalnici, če se ne bi ustrezno odzval; in da bi bil njegov sin Jack (Ashton Holmes) redna žrtev šolskega nasilneža, če ne bi šel po stopinjah svojega očeta. A vseeno, refleksija o mutaciji identitete in osebnosti je dovolj nezgrešljiva, da zastavlja še zanimivo civilizacijsko vprašanje: je nasilje inherento, priučljivo ali privzgojeno, in ali višji moralni cilji (ljubezen do družine) upravičujejo vsakršna sredstva za njihovo dosego? Slednjemu denimo pritrjuje Eastwood z likom Seana Penna v Mystic River (2003) in s tem, kot kaže, soglaša tudi Cronenberg, ko Tomu/Joeyju žena Edie (Maria Bello) naposled odpusti (tako vsaj kaže v zadnjem, sicer dvoumnem kadru) skrivnostno nasilno preteklost, saj je "najboljši človek, kar jih je kdaj spoznala" vendarle zgolj varoval svoje najbližje in si iskreno prizadeval ustvariti novo življenje. Za dobrobit družine in zoper tiste, ki tako ali tako ne priznavajo uveljavljenih etičnih norm, je torej dovoljeno tudi ubijati. Le kdo se s tem ne bi strinjal? Darvinisti bi vsekakor se.



Pri kontemplativni karakterni in družinski drami (kontrastno upodobljeni kot brutalen western poklon v noir slogu) gre nazadnje pohvaliti karakterizacijo likov ter igralske performanse. Mortensen je prepričljiv (čeprav je njegova morilska spretnost precej pretirana), Bellova čedna in simpatetična, Ed Harris kot vedno odličen, William Hurt (ki svoj lik potem delno povzame pri sila všečnem Evansovem trilerju Mr. Brooks) pa izjemen. Ob scenaristu Olsonu je bil nominiran za oskarja za najboljšo moško stransko vlogo, film pa deležen še številnih drugih nominacij (cezar, palma, globus, satelit) in nagrad. Domnevam pa, da bo pristašem nekonvencionalnih Cronenbergovih kreacij nekoliko bolj všeč kakor zagovornikom dramaturško bolj dosledno začrtanega mainstreama, ki bodo verjetno dali prednost njegovim Smrtnim obljubam (2007).

1 komentar:

  1. Maestro David Cronenberg. Njegov ustvarjalni um in filmska štimunga sta kot jazz; boljši kot je, manj je cenjen. Long live the New flesh!

    OdgovoriIzbriši