21. jan. 2010

Lethal Weapon (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

I'm too old for this shit!

Eden od rezultatov huronsko priljubljenih policijskih serij iz 70. in 80. let kot Starsky & Hutch ali Miami Vice je bil morda tudi celovečerni buddy cop komično-akcijski podžanr arhetipskega para rasno /socialno /kulturno različnih in nekompatibilnih policistov (ali pa kifeljca in njegovega "pomagača" po sili razmer); tako sta nas v 48 Hrs. (1982) zabavala Eddie Murphy in Nick Nolte, v Beverly Hills Cop (1984) nerodna Murphyjeva policijska partnerja, v kultnem Colors (1988) stari bik Robert Duvall in zaletavi teliček Sean Penn, v Tango & Cash (1989) Sly in Kurc Rasl, v Turner & Hooch (1989) Tom Hanks in njegov pes, v Bayevem puhlem akcionerju Bad Boys (1995) komika Martin Lawrence in Will Smith, v parodiji Rush Hour (1998) Jackie Chan ter Chris Tucker, in tako naprej, do onemoglosti — če naštejem le nekatere malce bolj znane.



Najbrž pa nobeden od teh ni presegel histerične priljubljenosti (pa tudi blagajniškega in siceršnjega uspeha) kot še danes zabavni adrenalinski tobogan Smrtonosno orožje priznanega režiserja Richarda Donnerja (The Omen, Superman, Superman II, Ladyhawke, The Goonies) in nadarjenega scenarista Shana Blacka (The Long Kiss Goodnight, Last Action Hero, Kiss Kiss Bang Bang).

Nesmrtna kriminalno-akcijska klasika je nedvomno pomenila ključni mejnik v karieri obeh glavnih protagonistov. Mel Gibson je bil po vseh treh postapokaliptičnih Maksih iskan kot vroče žemljice, poleg tega se je že izkazal v kompleksnih vlogah nekaterih nadvse spodobnih projektov, recimo v Weirovi vojni drami Gallipoli (1981) in njegovi fenomenalni socialno-politični romanci The Year of Living Dangerously (1982) ter solidnem rimejku slovitega ladijskega upora The Bounty (1984). Kot narednik Martin Riggs se je prvič preizkusil v liku samosvojega prostodušnega zabavljača in nežnemu spolu všečnega pustolovca dobrega srca — vloga, ki jo je z manjšimi odstopanji potem bolj ali manj ponavljal lep čas, denimo v Tequila Sunrise (1988), Bird on a Wire (1990), Air America (1990), Maverick (1994), Conspiracy Theory (1997), What Women Want (2000) in drugih lahkotnejših pripadnikih žanra. Lik neukrotljivega, ne docela uravnovešenega in suicidalnega dolgolasega detektiva pa je poslej trdno zakoličil njegovo mesto v samem hollywoodskem vrhu.

Do you wanna hear that sometimes I think about eatin' a bullet? Huh? Well, I do! I even got a special bullet for the occasion with a hollow point, look! Make sure it blows the back of my goddamned head out and do the job right! Every single day I wake up and I think of a reason not to do it! Every single day! You know why I don't do it? This is gonna make you laugh! You know why I don't do it? The job!



Tudi Danny Glover je imel za seboj že nekaj hvalevrednih glumaških podvigov, omeniti velja vsaj dramo Places in the Heart (1984), kultno Weirovo kriminalno amišijado Witness (1985), kavbojko Silverado (1985) ter slovito Spielbergovo dramo The Color Purple (1985). In vendar ni pretirano reči, da je tudi njega lik (preveč) skrbnega družinskega očeta in skoraj upokojenega narednika Rogerja Murtaugha, "prestarega za to sranje", povzdignil med najbolj prepoznavne figure tovrstnih in drugačnih (žanrskih) odsekov ameriške kinematografije.

Zgodba o policijskih partnerjih je seveda prerasla v franšizo in bržčas se sama po sebi ponuja paralela s podobno akcijsko vratolomijado Die Hard (tudi zaradi božičnega vzdušja in glasbe; tokrat zanjo skrbita Eric Clapton in Michael Kamen). Osebno mi je filmska znamka Smrtonosno orožje kot celota nekoliko bolj pri srcu. Prvič, s posmehljivim tonom in številnimi anti-klišeji se jemlje za spoznanje manj resno, je duhovita in zabavna (čeprav zgodbovno ostaja smiselna, povezana in logična), a nikoli ne gre čez rob v domeno absurda in parodije; nadaljevanja prinašajo v enaki meri sočutne in tragične zgodbe, kakor tudi huronsko smešne pripetljaje, sarkastične dialoge in hilarične stranske like. Drugič, interakcija med Gibsonom in Gloverjem je otipljivo fantastična in predstavlja gravitacijsko silo celotne franšize. Tretjič, njeni ustvarjalci so k sreči doumeli, da z vsakim nadaljevanjem še tako bleščeča pojavnost in karizma glavnih protagonistov tovrstnega žanra bledi in še tako napeta fabula ne zmore kompenzirati vsega — zato so jima v drugem delu ob bok postavili briljantnega Joeja Pescija, v tretjem prikupno Rene Russo, v četrtem pa še Chrisa Rocka (ki pa, roko na srce, ne prispeva česa posebej pretresljivega) in dramaturško posrečeno zaokrožili serijo štirih nadaljevanj (sicer se šušlja še o petem delu). Zato mirno ugotavljam, da se mi kljub odporu do sequelov franšiza zdi ena svetlih izjem, pri katerih vsi nadaljnji deli več kot solidno držijo korak z izvirnikom, ga mestoma celo dopolnjujejo in nadgradijo ter prinašajo sila kratkočasno ter optimistično zgodbo o prijateljstvu, zaupanju, družini, premagovanju strahov in omejitev ter potrjevanju smisla življenja za prihodnost.



Guess what? —What? —I don't want to work with you! —Hey, don't. —Ain't got no choice! Looks like we both been fucked! —Terrific. —God hates me. That's what it is. —Hate him back; it works for me.

Film je pomembno oživil tudi tedaj že malce pešajočo kariero Garyja Buseyja in veterana starih grozljivščin Toma Atkinsa, Richard Donner pa je Gibsona in Gloverja (slednjega v sicer dokaj neopazni vlogi) ob zvezdniški igralski zasedbi vnovič združil v svoji parodično-akcijski western burleski Maverick (1994). Lethal Weapon je bil po vsem svetu velik blagajniški hit in ga presenetljivo veliko gledalcev šteje za najboljši glumaški dosežek Mela Gibsona nasploh. (Zaradi naklonjenosti do žanra bi primat njegovega najbolj všečnega projekta osebno sicer pripisal Pobesnelem Maxu, ki mu tesno sledi Leto nevarnega življenja. A kot vedno, that's just me.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar