3. jan. 2010

Sreča na vrvici (1977)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Na sloviti mladinski film Janeta Kavčiča, nastal po knjižni predlogi Vitana Mala "Teci teci, kuža moj", je skorajda nemogoče gledati brez časovne distance ter obveznega kančka nostalgije — vsaj med starejšimi od 30 let, otroci socializma, ki smo rasli v "svetu, vkovanem v sivi beton", kakor pravi nič manj priljubljena naslovna popevka Deča Žgurja (besedilo Svetlana Makarovič, izvedba Marjeta Remšak). In veste, kaj? Brez prostodušnega idealizma in slepe infantilne naivnosti: svet je bil za spoznanje lepši. Med ljudmi je bilo nekolikanj več spoštovanja in zaupanja, celo do države (ne glede na to, kako se je imenovala) je vladal pristno spoštljiv odnos in bržčas ni bilo toliko onih, ki jih je bilo iskreno strah prihodnosti.



Ne nameravam objokovati preteklosti in še manj si želeti, da bi se kdaj vrnila. Pač pa mi je žal mladinskega filma, enega od nekdanjih paradnih konjev slovenske kinematografije (kar pri književnosti velja tudi za izvirno slovensko slikanico in mladinsko literaturo nasploh). Drži, včasih je bilo ob velikodušn(ejš)i podpori države snemanje filmov verjetno bistveno lažje, a vendarle. Ne vem, ali se še kdo spominja kultnih dosežkov te zvrsti, začenši od Vesne (1953) Františka Čapa in Gadov (1977) Jožeta Bevca, Doline miru (1956) ter vojnega Ne joči, Peter (1964) Franceta Štiglica, Kekca (1951, 1963) Jožeta Galeta, pa do Učnih let izumitelja Polža (1982) Janeta Kavčiča in Poletja v školjki (1985) Tuga Štiglica — pa še marsičesa in marsikoga. Gotovo pa ne pretiravam, če menim, da bi (vsaj omenjena generacija) za najbolj všečen, priljubljen, prepoznaven — nemara celo kar najboljši slovenski film (tistih časov) — izbrala zgodbo o Maticu (Matjaž Gruden) in njegovem črnem novofundlandcu Jakobu.

Nemara tudi drži, da fabula in dramaturgija mladinskih filmov ne zahtevata kompleksnosti in večplastnosti zahtevnih dram za odraslo publiko; dovolj je zgodba o prijateljstvu in ljubezni ter nekaj hudomušnih prigod na rovaš medgeneracijskih predsodkov. Pa naj zato omalovažujoče odpravimo še pravljice in basni, ta najosnovnejša, čudovito univerzalna, a vendar najpreprostejša pripovedna sredstva? Česa nas učijo? Etičnih vrednot, človeškosti, sprejemanja brez zadržkov, neobremenjenega pogleda skozi oči otroka? Hm, saj to vendar niso tako slabe in zgražanja vredne stvari. Tudi Sreča na vrvici tako resda ne prinaša revolucionarnih prispodob in kinematografske vrednosti svetovnega formata — a v prisrčni zgodbici o mlečnozobih prebivalcih blokovskega naselja (posneto na današnji Bratovševi ploščadi v Ljubljani) odslikava mladostno iskrivost, težnjo po svobodomiselnosti, prostosti, pripadnosti in sprejetosti, ob tem pa hudomušno ošvrkne še tako zelo značilno slovenceljsko privoščljivost, sosedske odnose, sodobno utesnjujočo blokovsko kulturo in urbano eksistenčno moralnost, ki so dandanes enako aktualni kakor leta 1977.

Hotel bi upati, da bomo v deželici pod Alpami še kdaj deležni takih filmov; a se bojim, da so to sila pobožne želje. Zato pa toliko bolj pozdravljam odločitev nacionalne televizije, da tu in tam ponovi to večno klasiko slovenske mladinske filmografije.

1 komentar:

  1. Sem ga ravno zadnjič nastavil otroku... kot praviš, obvezen velik kanček nostalgije, kajti kar se tiče tehnične produkcije (tudi režije) je film porazen

    OdgovoriIzbriši