12. feb. 2010

The Big Lebowski (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

A way out west there was a fella, fella I want to tell you about, fella by the name of Jeff Lebowski. At least, that was the handle his lovin' parents gave him, but he never had much use for it himself. This Lebowski, he called himself the Dude. Now, Dude, that's a name no one would self-apply where I come from. But then, there was a lot about the Dude that didn't make a whole lot of sense to me. And a lot about where he lived, like-wise. But then again, maybe that's why I found the place s'durned innarestin'.

Brata Joel in Ethan Coen, neodvisna ameriška filmska ustvarjalca, cineastična poeta retro-impresionistične, počasne in surrealistične vizualizacije, nosilca multižanrske, parodične zmesi kriminalne komedije zmešnjav in (neo)noir estetike eksplicitnega nasilja, avtorja cinične satire kulturnih in družbeno-političnih ameriških vzorcev (in celo kritika kapitalistične paradigme, utelešene v hollywoodski dekadenci), s svojimi anti-klišeji, anti-junaki in zgodbovnimi anti-klimaksi prinašata predvsem uspešno art-antitezo uveljavljenim normativom ameriškega mainstreama.



Presenetila sta že s prvencem, nekonvencionalnim morastim trilerjem Blood Simple (1984), potem pa — sčasoma nadgrajujoč svojstven in čedalje bolj prepoznaven slog — leta 1996 dosegla huronski uspeh z legendarnim kriminalnim črno-komičnim trilerjem Fargo (dva oskarja, saturn, palma, satelit in številne druge nagrade). Čeprav so sledili izjemno posrečeni in večstranski projekti, npr. komična odisejada O Brother, Where Art Thou? (2000) ali satirična neo-noir kriminalka The Man Who Wasn't There (2001), sta tovrstni uspeh ponovila šele dobro desetletje pozneje s po istoimenskem romanu Cormaca McCarthyja posnetem No Country for Old Men (2007), velikansko mednarodno uspešnico in po mnenju večine kritikov enem najboljših filmov zadnje dekade.

Kakorkoli, še pred tem je Fargu čez dve leti sledil Veliki Lebowski, v sodobno farso ovita parafraza klasične kriminalne zgodbe Raymonda Chandlerja The Big Sleep — prvega v nizu romanov o slovitem hardboiled detektivu Philipu Marlowu, ki so ga navdihnili motivi starogrških tragedij in ki v razglabljanju enega od knjižnih junakov z naslovom simbolično namiguje na "spanec vseh spancev" oz. metafizično smrt.

Let me explain something to you. Um, I am not "Mr. Lebowski". You're Mr. Lebowski. I'm the Dude. So that's what you call me. You know, that or, uh, His Dudeness, or uh, Duder, or El Duderino if you're not into the whole brevity thing.



"The Dude", "Frajer" — bržčas najbolj posrečen in najbolj priljubljen filmski lik (menda ga je navdihnil resnični filmski producent in aktivist Jeff Dowd) sicer sila mnogostranskega Jeffa Bridgesa, petkratnega nominiranca za oskarja (The Last Picture Show, Thunderbolt and Lightfoot, Starman, The Contender, Crazy Heart) in dobitnika številnih drugih nagrad — je nepopisno lena hipijevska zguba iz Los Angelesa, ki svojo smešno inertno eksistenco preživlja na kegljanju z prijateljema Walterjem (John Goodman) in Donnyjem (Steve Buscemi) med prizadevanji, da bi se na rovaš njihovega največjega tekmeca, samovšečnega Jesusa Quintane (John Turturro), uvrstili na državno prvenstvo. Zaradi neljube pomote s svojim veliko pomembnejšim soimenjakom, milijonarjem Lebowskim (David Huddleston), se skozi bizaren svet čudaških ekscentrikov in ob pomoči obeh nerodnih prijateljev zaplete v zmešnjavo izsiljevanja, (lažnih) ugrabitev, odkupnin ter groženj s strani "nihilistov" in drugih figur kriminalnega bogataškega sveta.

Veliki Lebowski je na zunaj hudomušna situacijska burleska, v nekoliko bolj subverzivnih podtonih (kakor s čudaškimi protagonisti odkrito namiguje) pa razkriva nihilistični poklon žanrskim temeljem ameriške kinematografije, kakršni so vesterni in noir detektivke, ter pikro satiro poveličevanja premočrtne "zdravorazumske" smotrnosti (materialistične družbene koristnosti) in storilnostne etike dosežkov (achievement, accomplishment) za vsako ceno, na politični ravni hinavsko upravičenega z domoljubnim enoumjem (ki je zgolj manipulacija državnih institucij). Posmehuje se celemu spektru (filmskih in drugih) stereotipov o nostalgičnem razkolu med "boljšimi nekdanjimi časi" in eksistencialnim absurdom postmodernizma ter nas prepričuje, da v resnici nič več nima posebnega smisla. V takih razmerah je stoični Frajer "človek v pravem času na pravem mestu"; groteskno oportunistični alter ego globalistične "zmagovalne" ideologije "ameriških sanj" in ultimativni heroj v dobi razpada racionalno-humanističnih vrednot.

And I'm talkin' about the Dude here — sometimes there's a man who, wal, he's the man for his time'n place, he fits right in there — and that's the Dude, in Los Angeles.

Velja priznati, da je ob izjemni karakterizaciji vrhunske in sijajno izbrane glumaške zasedbe (Julianne Moore, Philip Seymour Hoffman, Peter Stormare, Sam Elliott, Ben Gazzara) za težo projekta in večino humornih situacij vendarle zaslužen simpatično pasivni anti-junak Frajer, ki svoj performans ob hilarično zabavnem scenariju in zadostni minutaži hvaležno razvije do popolnosti. Nepozabna sta "nesramno spretni" latino-pedofilski kegljač Turturro in zafrustrirani vietnamski veteran Goodman (oba stalna glumača bratov Coen), Buscemi pa tokrat nastopi v zanj nenavadno nizkoizrazni vlogi. Coenova vnovič blestita tudi z glasbeno podlago in surrealističnimi vložki, s pokroviteljskim pripovedovalskim glasom (globoki voice-over Sama Elliotta, ki ga v svojevrstnem metafilmskem preblisku Frajer sreča v baru) pa se duhovito rogata tovrstnim žanrskim prijemom.



The Big Lebowski je kljub pičlemu izkupičku v blagajnah kinodvoran naletel na takojšen pozitiven sprejem pri kritikih ter širši filmski publiki in je sčasoma prerastel v moderni kult (označili so ga za "prvi kultni film v času interneta") in enega najbolj priljubljenih projektov Coenov nasploh. Revija Entertainment Weekly ga je izbrala za enega najbolj duhovitih filmov zadnjih 25 let, časnik Los Angeles Times pa ga omenja kot enega najboljših filmov nasploh, katerih zgodba se dogaja v L.A.-ju.

I don't know about you, but I take comfort in that. It's good knowin' he's out there, the Dude, takin' her easy for all us sinners. Shoosh. I sure hope he makes The finals. Welp, that about does her, wraps her all up. Things seem to've worked out pretty good for the Dude'n Walter, and it was a purt good story, dontcha think? Made me laugh to beat the band. Parts, anyway. Course, I didn't like seein' Donny go. But then, happen to know that there's a little Lebowski on the way. I guess that's the way the whole durned human comedy keeps perpetuatin' it-self, down through the generations, westward the wagons, across the sands a time until— aw, look at me, I'm ramblin' again. Wal, uh hope you folks enjoyed yourselves.

8 komentarjev:

  1. Jap. :) TV 1000 je zakon. Le malce preveč ponavljajo, a imajo večinoma zelo solidne filme, seveda 24/7.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kult, brez dvoma, in sijajen zapis. Filmi bratov Coen so povečini pravi labirinti skritih aluzij, luštno jih je odkrivati in secirati. In mimogrede, priporočam še zadnji končan projekt, A Serious Man, odličen je.

    OdgovoriIzbriši
  3. Če bi meli še teletekst, ne da moram non-stop iskat po internetu... Je pa najbrž prvič, da sem gledal film v celoti ob 7h zjutraj...

    OdgovoriIzbriši
  4. Klasika! To je to, ta film velja videti enkrat ne pol leta. Dober zapis, enako kot Jan tudi jaz z vsemi silami priporočam najnovejši njun super projekt.

    OdgovoriIzbriši
  5. Lahko bi kar rekel, da je the dude moj najljubši "jebiveter" vseh časov. Res super film. Drugače pa tudi sam priporočam "resnega moža".

    OdgovoriIzbriši
  6. Opažam, da mnogi ne marajo Coenov in njunega humorja. Osebno pa mi v navalu debilnih straniščnih komedij kar sede. Ne vem pa, v kolikšni meri to vpliva na moje vtise, ampak -- saj so tako ali tako vse to zgolj subjektivna mnenja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Humor bratov Coen je izjemen, o tem ni dvoma. Se pa razlikuje od ostalega, mainstreamovskega če hočeš. Ampak kar mi je pri njima všeč je to, da znata vsak žanr, vsako zgodbo odlično predstaviti. Če primerjam recimo naslovnega z nedavnim No country for old men, sta dva povsem različna filma, a oba hudo vrhunska v svoji kasti. Sta mojstra, ni kaj.

    OdgovoriIzbriši