6. feb. 2010

The Fog (1980)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Za film, ki ga je kljub razmeroma nizkem proračunu v višini slabega milijona zelencev namenoma posnel v razkošnem anamorfnem širokozaslonskem formatu (da bi bil videti bolj impresivno), je mojster John Carpenter menda našel navdih v angleški grozljivki The Trollenberg Terror (1958), kjer se pošasti skrivajo v oblakih. Kot ponavadi je napisal tudi scenarij in glasbo zanj, angažiral nekatere svoje priljubljene igralce, njihovim likom nadel imena protagonistov svojih prejšnjih filmov in ga opremil s pomenljivimi cineastičnimi referencami in namigi. Kljub vsemu je bila dolžina štorije za kakšnih 10 minut prekratka za kinodvoranski celovečerec in ji je moral dodati nekatere naknadno posnete prizore (npr. pripoved Johna Housemana otrokom ob tabornem ognju), z mnogimi drugimi pa ni bil zadovoljen in jih je posnel še enkrat.

Is all that we see or seem, But a dream within a dream?
Edgar Allan Poe (napis v najavni špici filma)

Pravzaprav se to krpanje in popravljanje Megli niti ne pozna pretirano; režiser je svoje delo opravil nadvse solidno. Dobili smo še eno značilno delo mojstra B-horror umotvorov iz konca sedemdesetih in glavnine osemdesetih let, sicer najbolj plodnega obdobja za neodvisnega filmskega ustvarjalca, ki je privržencem žanra tedaj zapustil take kulte kot Assault on Precinct 13 (1976), Halloween (1978), Escape from New York (1981), The Thing (1982), Christine (1983), Starman (1984), Big Trouble in Little China (1986), Prince of Darkness (1987) in They Live (1988).

Zanimiv je še sočasni glumaški nastop Janet Leigh, kričačke izpod prhe v slovitem Hitchcockovem Psychu (1960), in njene resnične hčere Jamie Lee Curtis — vnovič sta se skupaj pojavili šele v nadaljevanju srhljivke Halloween H20: 20 Years Later (1998). Osrednjo vlogo radijske voditeljice v svetilniku je Carpenter namenil svoji tedanji ženi Adrienne Barbeau, ki smo jo po tistem videli še v Pobegu iz New Yorka; glavno moško vlogo pa Tomu Atkinsu, ki se poleg tega pojavi še v tretjem nadaljevanju Noči čarovnic, podnaslovljenem Season of the Witch (1982).



Današnjim očem je zgodba o maščevalnem meglenem pohodu nemrtvih gobavcev s kavlji in sabljami, ki so jih zarotniški mestni očetje sto let poprej pognali v hladno morsko smrt, da bi se polastili njihovega zlata, nemara videti naivna in vizualno arhaična. Vendar z bizarno glasbo, mračno opresivnostjo in naraščajoče paranoičnim vzdušjem Carpenter ustvari eno svojih najznačilnejših horror legend, ki ji je ridikulozni rimejk režiserja Ruperta Wainwrighta iz leta 2005 kvečjemu v huronski posmeh in sramoto.

Z grozljivo freudovsko zombi-piratsko pripovedko se Carpenter vrača v arhetipsko ameriško periferijo (oz. izmišljeno obalno mestece Antonio Bay na severu Kalifornije), le da nadene zlu neoseben in abstrakten obraz, s čimer se ob nekoliko nedosledni dramaturgiji razblini tudi njegova kritična socialna dimenzija in pusti le družbenopolitično moralno noto o plačilu za grehe v preteklosti. A vseeno: brezčasna klasika je bila finančno uspešna in je naletela na pozitiven kritiški sprejem, privrženci starega mojstra grozljivščin (khm, khm) pa so jo tako ali tako hipoma vzeli za svojo.



At the bottom of the sea, lay the 'Elizabeth Dane', with her crew, their lungs filled with salt water, their eyes open, staring to the darkness. And above, as suddenly as it come, the fog lifted, receded back across the ocean and never came again. But it is told by the fishermen, and their fathers and grandfathers, that when the fog returns to Antonio Bay, the men at the bottom of the sea, out in the water by Spivey Point will rise up and search for the campfire that led them to their dark, icy death.

2 komentarja:

  1. Meni hudo dobr film, nostalgičen, večno parkiran na posebnem mestu. Je pa res, da če se ga danes lotim, deluje malo arhaično, ni res? No vseeno še vedno razred pred današnjimi poskusi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda, film je v vseh pogledih danes malce zastarel - a taka je večina klasik. Ko sem ga pred davnimi leti prvič videl (in potem drugič, tretjič), sem se tresel kot šiba na vodi. Danes se pak muzam ob mladi Jamie Lee in slinim ob Adrienne, strah je pa tako ali tako prehoden pojav pri vseh grozljivkah.

    OdgovoriIzbriši