8. feb. 2010

The Forgotten (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Filmi, ki se začnejo obetavno in z dobro zastavljeno zgodbo, potem pa na neki točki nepremišljeno skrenejo v skrpucalasto scenaristično kloako, so mi šli od nekdaj na živce. Kaj je bolj zoprnega in obžalovanja vrednega kakor neuresničen potencial; premisa, ki ima vse možnosti za dobro zgodbo in navdihujoče sporočilo, pa je njeni ustvarjalci ne speljejo tja, kamor bi jo morali, ter tako, kakor bi mogli? Dobrega 1,6 m visoka rdečelaska, večkratna nagrajenka in nominiranka Julianne Moore (mi) je sicer sila všečna igralka; s svojim performansom in izrazno osebnostjo je zaznamovala nekatere izjemne vloge, npr. v Boogie Nights (1997), The End of the Affair (1999), Far from Heaven (2002), The Hours (2002) in še marsikje; nepozabna (mi) je bila v odlični Andersonovi hiperkontekstualni drami Magnolia (1999), enem najbolj svojevrstnih in edinstvenih filmov s preloma stoletja. Tudi njen tokratni soigralec Gary Sinise se lahko pohvali z več kot solidnimi nastopi: osebno me je navdušil v Forrestu Gumpu (1994), v spominu pa (mi) je ostal tudi iz Apolla 13 (1995), Ransom (1996), Snake Eyes (1998) in še od kod. (Zadnje čase se udinja kot televizijski detektiv v priljubljeni seriji CSI: New York.)



Kot rečeno: zasnova mračnega psihotrilerja Pozabljeni je nadvse zanimiva; Telly Paretta (Moore) je poročena z odvetnikom Jimom (Anthony Edwards) in obiskuje psihiatra dr. Munca (Sinise). Ta naj bi ji s terapijo pomagal ublažiti boleče spomine na devetletnega sina Sama, ki je 14 mesecev poprej tragično umrl v nepojasnjeni letalski nesreči. Le da se tega spominja samo Telly; vsi drugi ji potrpežljivo dopovedujejo, da gre za bolezensko paramnezijo in da nikoli ni imela otrok. Samove slike v družinskem albumu izginjajo pred očmi obupane ženske in celo sosedje ter najboljši prijatelji se ne spominjajo česarkoli v zvezi s tem, da bi zakonca Paretta kdaj imela otroka. A Telly je neomajna in odločena, da se bo s pomočjo znanca iz soseščine (Dominic West), ki mu je podobno izhlapel spomin na umrlo hčer, dokopala do resnice.

Na tej točki, približno na polovici filma, je še najbolje, da z ogledom zaključimo. Julianne s karizmatično prezenco kot vedno suvereno poskrbi za gledljivost in ustvari prepričljiv lik psihično trpinčene in z ljubeznijo do sina preganjane matere; zlasti posrečena je nedoločljiva dvoumnost, ko gledalec ni prepričan, ali gre dejansko za psihotične blodnje in je vse skupaj le avtosugestija zmedene ženske. A kaj, ko se zgodba razplete v absurdno in za lase privlečeno smer, ki je z ugrabitvami in eksperimenti vesoljcev, stereotipnimi možmi v črnem in vsesplošno zaroto v slogu filetov X videti kot ena manj posrečenih epizod slovite sci-fi serije Zona somraka. Iz intrigantnega nadnaravnega trilerja s pomenljivo prispodobo o nezanesljivosti in relativnosti spomina se nazadnje sprevrže v smešno banalen krimi-alien-akcioner, katerega čedalje bolj trhla dramaturgija s končnim zasukom dokončno razpade v zaudarjajoč oportunistični kompromis scenarista Geralda Di Pega (Phenomenon, Instinct, Message in a Bottle) in že tako ne posebej briljantnega režiserja Josepha Rubena — do danes njegov zadnji film, ki je glede na vložek sicer dosegel soliden rezultat v blagajnah, a dokaj ušiv sprejem pri kritikih in občinstvu.



Z dotičnim umotvorom je še najbolje ravnati tako, kakor sugerira že njegov naslov. Skorajda edini razlog, da sem pri ogledu vztrajal do boleče klišejskega in siloma srečnega konca (menda so za DVD izdajo posneli tudi alternativnega), pa je na zgornji fotografiji. ♥

Ni komentarjev:

Objavite komentar