10. feb. 2010

Me, Myself & Irene (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Počasi ugotavljam, da (mi) filmi razvpitih bratov Bobbyja in Petra Farrellyja niso le čedalje manj zabavni, vsak naslednji tudi hitreje izzveni v pozabo in ga prej načne zob časa. Od njunega absurdno butastega (a prav zato nepopisno smešnega) prvenca Dumb & Dumber (1994) in odbite romantične burke There's Something About Mary (1998), mimo bistveno mlačnejše satire Shallow Hal (2001) in še slabše komične farse Stuck on You (2003), do gromoglasne polomije The Heartbreak Kid (2007), je njun humor razvodenel, gnusni straniščni in seksualni dovtipi so se začeli ponavljati in kontroverzne šale prej ali slej tudi dosežejo stopnjo, ko se le še sukajo v stupidnem krogu neartikuliranih vulgarizmov.

What's the matter, honey? Little extra cheese on the taco? —Excuse me? —No, excuse me. There's no tag. Price check on Vagiclean, aisle five. I repeat: price check on Vagiclean, aisle five. That's "Vagiclean". We've got a customer down here with a full-on fallopian fungus. She's baking a loaf of bread and I think it's sourdough.



Dotični umotvor po Butcih vnovič angažira gumijastega komika Jima Carreyja, ki ga Farrellyja tokrat vtakneta v uniformo motoriziranega policista države Rhode Island, pretirano ustrežljivega in prijaznega Charlieja Baileygatesa, čigar nezmožnost neposrednega soočanja s težavami in razočaranji ga privede v stanje shizofrenije z bolezensko razcepljeno osebnostjo. Njegov drugi jaz "Hank", ki občasno privre na dan, je egoističen, neodgovoren, vase zagledan psihotični šovinist brez moralnih zadržkov, ki Charlieju greni življenje in bistveno oteži zaupano nalogo, ko mora zaradi zaslišanja uradno pospremiti osumljenko Irene Waters (Renée Zellweger) na sever do države New York. Ta se je bila nehote zapletla v nečedne posle z nekdanjim fantom in da bi jo utišali, se njegovi pajdaši, podkupljeni policisti, obesijo za pete njej in njenemu spremljevalcu. A se uštejejo zlasti pri iznajdljivem Charlieju /Hanku, novem sopotniku pri pustolovščini Whiteyju (Michael Bowman) in Charliejevih treh genialnih temnopoltih sinovih (Anthony Anderson, Mongo Brownlee, Jerod Mixon), ki vdano pomagajo očetu.

Our daddy didn't kill no cop and he sure as shit didn't kidnap no skinny-ass bitch! —Our daddy may have advanced delusionary schizophrenia with involuntary narcissistic rage. But he is a very gentle person!



Priznam, pri prvem ogledu komedije sem se do solz krohotal bizarno obešenjaškim dovtipom, sarkastičnim šalam na rovaš hinavske politične korektnosti ter rasnih in družbeno-kulturnih stereotipov, norčavemu karikiranju seksualnih skrajnosti in hilaričnemu norčevanju iz vseh mogočih klišejev standardnih ameriških komedij. Vendar ugotavljam, da mi je kljub vsemu Mary tudi pri nadaljnjih ogledih nekoliko bolj pri srcu, Butca pa sta (mi), pravzaprav ironično, sploh neponovljiva. In tudi vem, zakaj: zavoljo igralskega performansa in zlasti vzajemne interakcije. Z Jeffom Danielsom sta bila v kontekstu nezaslišane straniščne burleske odlična, pri Mary je bila glumaška zasedba nadvse posrečena, tokrat pa praktično vso predstavo in večino minutaže ukrade sam Carrey — ki je kot vedno odličen, le da vsi drugi, na čelu z bledim vtisom sila neizrazne Zellwegerjeve, utonejo v ozadje; kar je žal krivda nedoslednosti omenjenih bratov oz. površne karakterizacije stranskih likov in sila nekonsistentne dramaturgije. Tragična potrata nekaterih sicer izjemnih glumačev — spomnimo se: veteran Robert Foster je bil za Tarantinov Jackie Brown (1997) nominiran za oskarja, Richard Jenkins enako za dramo The Visitor (2007), medtem ko ga je Chris Cooper za Adaptation (2002) scenarista Charlieja Kaufmana in režiserja Spika Jonza tudi prejel.
Če vam je dovolj krava, ki noče umreti, kura, ki zleze v rit, pena okoli ust, francosko poljubljanje temnopoltega pritlikavca (Tony Cox), ki Jimu spelje ženo (Traylor Howard), vibrator, ki ga uporabi moški namesto ženske, in pretepanje samega sebe, kar je mnogo bolj prepričljivo počel celo Edward Norton v Klubu golih pesti, potem je Me, Myself & Irene film za vas. —Iztok

2 komentarja:

  1. Za moje pojme sta pa Butca prav dobra. Inteligentno butasta komedija, odličen Jeff Daniels. Mogoče poznaš kaj podobnega z boljšimi, bolj quoatable dialogi?

    OdgovoriIzbriši
  2. Popravljeno, sem šele naknadno videl, da sem prav nerodno izrazil. Skratka: Butca sta tudi meni odlična (v vsej svoji butastoči), Mary mi je še zelo zanimiva (Matt Dillon mi je genijalen), ostalo pa gre počasi navzdol.

    Misliš podobne filme kot Butec in butec? Hm. Na misel mi prideta Walter Matthau in Jack Lemmon, pa Big Lebowski od Coenov (verjetno pa še kateri njun), vsi z odličnimi dialogi.

    OdgovoriIzbriši