19. feb. 2010

Minority Report (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Po literarnih delih kultnega ameriškega sci-fi pisca Philipa K. Dicka (umrl je leta 1982 in ni doživel nobene njihove ekranizacije) so razen dotičnega umotvora do danes posneli filme Blade Runner (1982, po romanu Do Androids Dream of Electric Sheep?), Total Recall (1990, po kratki zgodbi We Can Remember It For You Wholesale), Confessions d'un Barjo (1992, po istoimenskem romanu), Screamers (1995, po kratki zgodbi Second Variety), Impostor (2001, po istoimenski kratki zgodbi), Paycheck (2003, po istoimenski kratki zgodbi), A Scanner Darkly (2006, po istoimenskem romanu) ter Next (2007, po zgodbi The Golden Man).



Posebno poročilo, ki se ga je po prirejenem scenariju Scotta Franka (A Walk Among the Tombstones) lotil slavni Steven Spielberg, je med temi časovno na sredini in tudi sicer nekje vmes; ni najslabša adaptacija Dickovih zgodb, (po mojem skromnem mnenju) pa tudi najboljša ne. Medtem ko Scottov Blade Runner, Verhoevenov Total Recall in Linklaterjev A Scanner Darkly v cineastično vizijo distopične prihodnosti prinašajo pomemben pomenski presežek, namreč trpko satiro razčlovečene postmodernistične družbe in celo ostro družbeno-politično kritiko kapitalistične paradigme, je Spielbergu in Franku uspela zgolj v futuristično podobo ovita akcijska kriminalka. Drži, mračna noir vizualizacija spranih sivo-modrih odtenkov daje dramatičen stripovski in kibernetski vtis moreče neizbežnosti; a kaj, ko mora Štefan Spielferderber občasno izživeti svojo bedasto peterpanovsko žilico in nas mimo vsakršnega dramaturškega konteksta le par desetletij v bodočnosti (natančneje: leta 2054) posiljuje z infantilnimi tehnicističnimi gadgeti, holografskimi računalniškimi vmesniki, robotskimi skenerskimi pajkci, obraz spreminjajočimi snovni, raketnimi nahrbtniki in zrakoplovi, javnimi vozili na magnetni pogon in stilizirano bleščečimi avtomobilčki, animiranimi zasloni e-časopisov in škatel za kosmiče (ki so pravzaprav še najmanj za lase privlečeni), za nameček pa s smešno napadalnimi, premikajočimi se rastlinskimi lovkami.



Pa ni toliko težava v teh vizualnih otročarijah, ki se jim režiser očitno težko odreče, kolikor v dejstvu, da zgolj odvračajo pozornost od mestoma nekonsistentne fabule, medle karakterizacije že tako ne posebej fascinantnih likov in mlačne igre sicer solidne glumaške zasedbe. Pritlikavi scientolog Tomči Kurči resda ni moj najljubši igralec, zato pa spoštljivo cenim starosto Maxa von Sydowa, se muzam ob grotesknih (sicer že rahlo ponavljajočih in stereotipnih) likih Petra Stormara in za spoznanje dvignem obrv ob Colinu Farrellu, ki je v visokoproračunski produkciji prvič opozoril nase. Osrednja figura je policist John Anderton (Cruise), pripadnik poskusne enote preventivnih specialcev, ki po navodilih treh telepatskih "vidcev" vnaprej preprečujejo umore, še preden do njih pride. Depresivni in z mamili zasvojeni ločenec tako kompenzira bolečino ob lastni tragični izgubi, ko so pred leti neznani storilci ugrabili njegovega edinega sina. Nenadoma se kot obtoženec za umor (ki se še ni zgodil) znajde sredi zločeste spletke nadrejenih, ki bi radi za vsako ceno legalizirali svojo dejavnost, za petami pa so mu lastni kolegi in stremuški pomočnik državnega tožilca (Farrell), ki naj bi našel kakršnokoli pomanjkljivost v navidez popolnem sodno-kazenskem sistemu.



Film me je pri prvem ogledu zmerno navdušil (pozneje pa precej manj) in mu tehnično ter obrtniško ne morem očitati prav ničesar; nasprotno, videti je impresivno — jaz pa se imam za velikega ljubitelja knjižnega in filmskega kiberpankovskega žanra. A se obenem ne morem znebiti vtisa, da zgodbovno in sporočilno ne prinaša česa posebej revolucionarnega (dilemo o svobodni volji in determinizmu ter filozofsko premiso samoizpolnjujočih prerokb smo videli pri Dvanajstih opicah, pri Matrici in tudi že prej), ponekod zapada v klišeje (ne govorim le o finalnem obračunu in predvidljivem srečnem koncu) in moteče nedoslednosti, drugod je s pretiranim overactingom in prisiljeno melodramatičnostjo rahlo patetičen, suspenz razbija z neduhovitimi komičnimi vložki (bruhanje vzbujajoče orožje, skakljanje očesnih zrkel) in je kot celota bližje lahkotni futuristični sci-fi krimi-akcijadi tipa I, Robot (2004) kakor nesporni mojstrovini vseh mojstrovin, legendarnemu Iztrebljevalcu (1982). Nemara zato, ker se Spielbergov umotvor v znatni meri odmika od veliko bolj posrečene knjižne predloge.

4 komentarji:

  1. pa si uposteval varianto, zakaj je predvidljivo srecen konec? spomni se, kam gre tomci in o cem sanjajo zaporniki:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimivo razmišljanje. Različica "vse je samo v njegovi glavi" mi je sicer prišla na misel, ampak zgodba sama nič kaj veliko ne namiguje na to možnost (vsaj meni se tako zdi), ki bi celoten kontekst in sporočilo poleg tega zasukala v precej nesmiselno smer. Lahko pa, da film dejansko nakazuje to, kar omenjaš, pa jaz tega nisem zaznal.

    OdgovoriIzbriši
  3. http://www.confusedmatthew.com/Minority-Report.php

    OdgovoriIzbriši
  4. Whoa, "Zmedeni Matej" je pa kar radikalen. In kar precej kritičen do tega filma. Ne bi mogel reči, da se ne strinjam z njim. :)

    OdgovoriIzbriši