17. feb. 2010

The Silence of the Lambs (1991)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

A census taker once tried to test me. I ate his liver with some fava beans and a nice chianti.

Verjetno ni naključje, da je najbolj vrhunski trenutek filma tisti, ki ga sugerira že naslov tega kultnega trilerja — pretresljiva izpoved travmatične izkušnje, ki jo je bila pripravnica z akademije za FBI Clarice Starling (Jodie Foster) doživela v otroštvu; ter sprevržena empatija množičnega morilca in blaznega ljudožerca, nekoč uglednega psihiatra dr. Hannibala Lecterja (Anthony Hopkins), ki hlastavo vsrka tragičnost njene bolečine. [Thank you, Clarice. Thank you.] Izmenjava prvih planov soočenja dveh arhetipskih postmodernih likov: čustveno razgaljene in krhke (a tudi inteligentne in odločne) ženske ter hladnokrvne moške freudovske zveri, ki se ji predirljivega pogleda zažre naravnost v jedro potlačenih nočnih mor — in nazadnje doseže svojo in njeno simbolično odrešitev. Prvi korak do ozdravitve: pogumno soočenje z lastnimi strahovi, osnovna premisa sodobne terapevtske psihiatrije. (Opomba: v filmu je za razliko od istoimenskega romana bistveno manj namigov o tem, da je bil tudi Lecter v otroštvu žrtev zlorabe.)



Then something woke you, didn't it? Was it a dream? What was it? —I heard a strange noise. —What was it? —It was... screaming. Some kind of screaming, like a child's voice. —What did you do? —I went downstairs, outside. I crept up into the barn. I was so scared to look inside, but I had to. —And what did you see, Clarice? What did you see? —Lambs. The lambs were screaming.

Veličina večkratnega nagrajenca in nominiranca, valižanskega filmskega, gledališkega in televizijskega igralca sira Anthonyja Hopkinsa ni samo v tem, da je (v vsega kakšnih 20 minutah, kolikor se v dve uri dolgem filmu sam pojavi na platnu) ustvaril enega najbolj ikoničnih in srhljivih filmskih likov vseh časov — ki mu je prinesel oskarja, slavo in svetovno prepoznavnost — temveč zlasti v tem, da se je v svojih poznejših vlogah (The Remains of the Day, Shadowlands, Nixon, Amistad) spretno izognil stereotipizaciji in težnjam producentov, da bi ga vedno znova tlačili v klišejske okvire vedno enake karakterizacije. (No ja, v trilerju Fracture je ta podobnost njegovih likov do neke mere vendarle upravičena.)



Now then, tell me. What did Miggs say to you? Multiple Miggs in the next cell. He hissed at you. What did he say? —He said, "I can smell your cunt." —I see. I myself cannot. You use Evian skin cream, and sometimes you wear L'Air du Temps, but not today.

Lik genialnega psihopata Hannibala "Kanibala" je bržčas tako nepopisno srhljiv prav zato, ker psihiater kot institucionaliziran zdravilec človeške duševnosti uteleša najbolj intimno in ranljivo zvezo med slehernikom, ki se sooča z lastnimi travmami, ter sočutno očetovsko figuro, ki prevzame nase bol ranjenega otroka — ter potem na grozljivo izprijen način zavestno zlorabi zaupanje in bližino ter nad pacienta naščuva prvobitno pošast v sebi. Zato je največja odlika filma odnos med njima; platonska vzajemnost lepotice in zveri, človeškega razuma in njegove nedoumljive temne plati, iz katerega se sredi kaosa psihosocialne patologije v katarzi rodi nova oblika etike in človečnosti. Konkretneje: Clarice je prepričana, da bodo jagenjčki iz njenih sanj (prispodoba žalosti, osamljenosti in nezavednih občutkov krivde po smrti ljubljenega očeta) končno umolknili, če bo rešila vsaj enega od njih — če bo iz ujetništva rešila vsaj zadnjo žrtev zloglasnega razparača Jama "Buffalo Billa" Gumba (Ted Levine), ki si iz kože umorjenih debelušnih deklet šiva "obleko" za groteskno "preobrazbo" svoje izkrivljene spolne identitete.



Look for severe childhood disturbances associated with violence. Our Billy wasn't born a criminal, Clarice. He was made one through years of systematic abuse. Billy hates his own identity, you see, and he thinks that makes him a transsexual. But his pathology is a thousand times more savage and more terrifying.

Kriminalni triler Ko jagenjčki obmolknejo ni povsem brez pomanjkljivosti. Razen nekaterih razmeroma klišejskih in karikiranih likov, katerih namen je predvsem komično razbijanje suspenza (pokvarjeni predstojnik umobolnice, geekovska strokovnjaka za žužke), se zlasti v epilogu njegova sicer koherentna in dinamična dramaturgija spotakne ob moteče nedoslednosti in nekatere manj verodostojne zaplete, ki so tam bolj zavoljo učinka (hišni zvonec v "napačni" hiši) in zadoščenja gledalca. [I'm having an old friend for dinner.] Levine je v svoji vlogi (ki je skupek osebnostnih profilov resničnih ameriških serijskih morilcev Eda Geina, Teda Bundyja in Garyja Heidnicka) odličen, a se mi zdi, da bi bil njegov lik, ozadje in motivi lahko nekoliko bolje utemeljeni. Ob sijajni fotografiji (Tak Fujimoto), glasbeni kulisi (Howard Shore) in scenariju (Ted Tally) je predvsem vzajemnost ter interakcija med Hopkinsom in Fosterjevo tista, ki daje težo projektu. Zanimiva in edinstvena je še premisa, kjer osrednji lik, psihopatski serijski morilec, s karizmo in simpatetičnostjo zasenči tistega, ki mu oblasti v filmu pravzaprav sledijo. A manjše napake, dokaj premočrten končni obračun in nezgrešljive reference na starejše kulte (npr. motiv, ko pride junakinja po naključju naravnost v hišo antagonista) k sreči ne okrnijo celote, ki jo z legendarnim likom serijskega morilca zlahka postavimo ob bok mojstrovinam kot Hitchcockov Psycho (1960), McNaughtonov Henry: Portrait of a Serial Killer (1986), Belvauxov C'est arrivé pres de chez vous (1992), Fincherjeva Se7en (1995) ter Zodiac (2007), Harronov American Psycho (2000) in drugim.



Film priznanega ameriškega režiserja Jonathana Demma (Melvin and Howard, Philadelphia, Rachel Getting Married) je do danes edini umotvor tega žanra, ki je prejel oskarja za najboljši film leta; in razen It Happened One Night (1934) ter One Flew Over the Cuckoo's Nest (1975) edini film nasploh, ki je prejel pet najbolj prestižnih zlatih kipcev: za najboljši film, moško vlogo, žensko vlogo, režijo in prirejeni scenarij. (Poleg tega pa še več kot 60 drugih nagrad in nominacij.) Kar zadeva serijo filmov o notoričnem kanibalskem psihiatru, posneto po romanih Thomasa Harrisa, se mi zdi omembe (in ogleda) vreden le njegov predhodnik Manhunter (1986) režiserja Michaela Manna, kjer ga je kar solidno zaigral veteran Brian Cox; njegovo nadaljevanje Hannibal (2001) je kljub igralski zasedbi in vešči režiji le komercialna molža uspešne franšize, še en derivat Red Dragon (2002) je predvsem zavoljo odličnega Ralpha Fiennesa malce boljši, prednadaljevanje Hannibal Rising (2007) pa skromen ovčji iztrebek, ki se mu velja izogniti.

1 komentar:

  1. Ah, dr. Hannibal Lecter, eden mojih najljubših likov. Ta film ima toliko antologijskih prizorov, kot le malokateri. Triler kot mora biti. Mi je pa všeč kako si na koncu obračunal z derivati, sploh besedna zveza ovčji iztrebek se mi zdi huronsko simpatična :)

    OdgovoriIzbriši